Ste se kdaj vprašali, zakaj nam je neki lik (bodisi v knjigi ali filmu) bolj všeč kot drugi in zakaj včasih (potiho) navijamo za negativce? Vsaj v filmu nas mogoča prepriča igralec/igralka, morda že na začetku storjena krivica, ki se bo pokazala šele ob koncu. Kaj pa v knjigah?
Morda bi moral pred začetkom razmišljanja storiti korak ali dva nazaj. Prvi korak: pred časom sva imela s partnerko zanimivo debato o tem, zakaj moji otroci tako radi berejo knjige, ki meni niso vedno všeč, kako se to potem odraža na njihovem obnašanju in kaj je pravzaprav za vsem skupaj. Zakaj se tako krohotajo ob Groznem Gašperju, Umazanem Bertiju in delih Davida Walliamsa, čeprav jim je obenem še kako jasno, da je Harry Potter tisti pravi junak. Sam recimo priznam, da mi je nori lik Jokerja v stripih o Batmanu veliko bolj privlačen od glavnega junaka, čeprav me pri celi zgodbi najbolj navdušuje vsa ta temačnost, razdvojenost in luščenje plasti človeške psihe.
Pa naj storim ne le korak, ampak kar konkreten skok v preteklost, v čas svojega otroštva. Knjige takrat so bile drugačne. Imeli smo tiste tipične povojne knjige s partizani in Nemci (oz. okupatorji), pa tujo literaturo s »kavbojci in Indijanci«, »severom in jugom«, »dobrimi Američani in zlobnimi Rusi«, pustolovsko literaturo z »drznimi pustolovci in krvoločnimi domorodci in zvermi« in pa (znanstveno) fantastiko, kjer so se morali po navadi Zemljani zoperstaviti ali soočiti z Nezemljani. Kaj hočem reči? Dobro in slabo je bilo precej jasno ločeno in med branjem nisem imel nobenega dvoma, za koga moram »navijati«. Podobno je bilo v risankah ali filmih. Mogoče smo zato otroci nekdaj bolj ubogali in sistema vrednot nismo imeli tako zmedenega, kot ga imajo mladi danes.
Seveda pa ne obstaja le črno in belo, ampak je vmes veliko odtenkov in seveda tudi barv. Če pogledam za nazaj, in jasno, gledam skozi oči odrasle osebe in starša, vidim, kako zelo enoplastno je bilo vse skupaj. Površinsko, brez neke globine in tudi brez prave vsebine. In seveda ne govorim kar o vseh knjigah, risankah in filmih. Takoj se spomnim na »zloglasno« Piko Nogavičko, ki je bila morda prvi (vsaj meni) znan lik, ki je bil staršem negativen, otroci pa s(m)o jo oboževali. In še vedno jo. Ker je počela veliko tistega, kar si globoko v sebi želi vsak otrok. Biti pobalinska. Otroška. Raziskovati, biti drzen in pripravljen na pustolovščine. Kot Tom Sawyer.
In potem so prišla devetdeseta in prišlo je 21. stoletje in svet se je zatresel. Otroci so dobili pravice. No, niso jih dobili, ampak so jim takrat začeli z vseh koncev govoriti, da pravice imajo. In s tem je prišla permisivna vzgoja, ker so otroci dobili pravice in so lahko počeli pravzaprav vse, kar jim je padlo na pamet. Poznam kar nekaj primerov, rojenih po letu 1990, ki še danes ne razumejo, da pravice pomenijo tudi neko obveznost in odgovornost. In da lahko počnejo karkoli, saj se bo vse nekako uredilo. Kot v računalniški igri, kjer v bistvu nikoli ne umreš, ampak samo pritisneš Igraj znova.
Prišel je tudi Harry Potter, namenjen najstniškim bralcem in s tako širokim naborom likov, da sem še danes fasciniran. Seveda vemo, da je Mrlakenstein tisti ta slab, zelo jasno je tudi, da je Raws vse prej kot pozitiven, ampak kasneje izvemo, da ni bil vedno tak in da je vsaj enkrat v življenju storil nekaj res odličnega. Vsi imajo neke svoje skrivnosti, bolj ali manj temne in to jih seveda dela človeške. Soočajo se s težavami, ki tarejo vse nas in vsaj mladim pomagajo pri soočanju z določenimi življenjskimi oz. mladostniškimi izzivi.
Pomembno se mi zdi, da se tudi otroci zavedajo, da življenje niso filmi s srečnim koncem in do te pozitivne spremembe je prišlo, kar se mi zdi zelo prav. V knjigah (tudi za otroke) je vedno več enostarševskih družin, otrok s posebnimi potrebami ali neprijetnimi boleznimi, soočajo se s smrtjo, odhodom, ločitvijo, naravnimi nesrečami, begunstvom in drugačnostjo vseh vrst. Nič od tega ni negativno, ampak človeško in življenjsko.
In če sem govoril o 21. stoletju kot o obdobju pretresov, je treba k tem pretresom dodati še nekaj – lažno popolnost družbenih omrežij. Mlajši, sploh pa najstniki, ki imajo – kot sem zapisal; zmeden sistem vrednot, dandanes v prvi vrsti verjamejo vplivnežem, ki jim sledijo na družbenih omrežjih. Njihova življenja so popolna – njihov dom, oblačila oz. izgled, prijatelji, zabave, prosti čas, domače živali in za nameček jim ni treba delati. Ker so vplivneži in je to njihovo delo, za nameček pa še odlično plačano. Vsaj tako podobo oz. sporočilo pošiljajo navzven. Pa seveda ni vse tako in njihova življenja so pogosto daleč od popolnosti.
Tudi zato je pomembno, da vsaj v knjigah nastopajo negativni liki, da vsaj tiste mlade, ki berejo, opomnijo na to, da življenje ni popolno. Marsikdaj zlagano, pokvarjeno, zlobno. Negativni liki so torej potrebni zato, ker nam vsem nastavljajo ogledalo. Sebe vidimo drugače in okolje, v katerem delujemo, ni več lažno popačeno v popolnost, ampak čisto in resnično.
Seveda je še kako pomembno, da se z otroki – ne glede na njihovo starost, o vsem tem pogovarjamo. Tudi o Groznem Gašperju in Umazanem Bertiju, o Harryju Potterju in dečku v črtasti pižami, goblinih, vilinih in pošastih, vesoljcih, kavbojcih in indijancih, batmanih, jokerjih in superjunakih, ki so vse bolj človeški. Vse bolj podobni nam. Otroci se morajo predvsem zavedati, da je vsak od nas glavni junak neke zgodbe, svoje zgodbe o življenju. V tej zgodbi se bodo srečevali z dobrim in slabim in tudi oni bodo za nekoga dobri in za drugega slabi. Ker je tako pač življenje. Velika knjiga, ki jo pišemo sami.
Matic Slapšak
