Bo poletje, bo, pravijo. In če poletje bo, bomo tudi kaj brali, mar ne? V medijih se pojavljajo priporočila za branje, a kaj, ko so si bolj ali manj podobna. Vidi se, katere založbe si lahko privoščijo komuniciranje, ki je tako ali drugače plačano. A imamo tudi na mišjem koncu dobre nove knjige za odrasle. Vsekakor vam bodo popestrile poletje in o njih se boste lahko veliko pogovarjali – s partnerjem med plavanjem, s prijateljico ob ledeni kavi, predvsem pa z odraščajočimi in odraslimi otroki, če bodo le imeli čas.
Igor Karlovšek: Samo domov me pelji
To je že taka knjiga. Za poletne dni, lepo in hitro se bere, saj ima večje črke za lažje branje, o njej pa človek še dolgo premišljuje. Zgodba odvetnika Jožeta in profesorice Vide, ki sta že desetletje čez Abrahama, je (tudi) lepa ljubezenska zgodba. Biti starejši še ne pomeni biti neobčutljiv za Amorjeve puščice, pravi pisatelj. Ljubezensko zgodbo omenjam zaradi poletja, takrat nam takšno branje še posebej sede. Knjiga pa še zdaleč ne prinaša samo ljubezni v različnih oblikah. Spodbudi tudi razmišljanje o smrti in o družinskih odnosih, s tem se srečujemo vsak dan. Piše o tem, da kolikor se trudimo, ni nujno, da bodo naši otroci odšli v tisto smer, kot si želimo mi. Da se morda obrnejo celo proti nam. Kaj naj ob tem stori mati? Tale mati Miš je na srečo o tem lahko razmišljala zgolj hipotetično. Nimajo vse matere te sreče, in hčere tudi ne.
Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam
Težko sem se pripravila k branju te knjige. Mojo generacijo so tako zasuvali z drugo svetovno vojno in partizanščinami, da smo bili tega vsi siti. Od tod odpor do branja, ki pa je hitro izginil in knjigo vsekakor priporočam v branje. Pred dvema letoma sem te stvari dodobra razmislila ob potepanju po normandijskih obalah. Nikakor ne smemo pozabiti, ne zanemariti bistva druge svetovne vojne, zmage nad fašizmom, ki dandanes vse bolj steguje lovke. Prav je, da tako ali drugače obujamo, do česa lahko privedejo egoizem, nacionalizem, nespoštovanje drugih in drugačnosti, vse, kar se vse močneje dogaja in nam vse bolj grozi.
Knjiga me je tozadevno presenetila. Večina dogajanja je v današnjem času, lepo berljiva je. Glavna junakinja Sonja je maturantka, kakršne poznamo, radovedna, mladostno neustavljiva. Skrivnost, kaj se je zgodilo z njeno staro teto, takrat še dojenčico, med drugo svetovno vojno, jo spodbudi k raziskovanju. ‘Fino je imeti mamo,’ pravi nekje v prvi polovici knjige.
Petja Rijavec: Meter in pol pomladi
Še en mišji roman vam priporočam, Petja Rijavec je napisala svojega četrtega, Meter in pol pomladi. Tokrat o pomladi, ki bi morala biti cvetoča in svobodna, pa so jo stlačili v meter in pol. Sliši se malo, pa ni: za prijatelja, ki se ne moreta objeti, za ljubimca, ki se v teh časih ne moreta dotikati, za otroka, ki ne more pobožati ostarelega starša. Stanovalce blokovske soseske bo meter in pol za vedno zaznamoval. Življenje tam od premožnega zobozdravnika do prodajalke bosanskega rodu avtorica opisuje sočno, humorno, predvsem pa se vživi v svoje junake. Brati to knjigo je, kot bi gledali skozi okno v tisti pomladi, ko smo svoja čustva začeli skrivati za maskami.
Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta
Bi se to poletje poleg romanov lotili branja kratkih zgodb? Te Slovenci vse raje jemljemo v roke in vredne so tega. Zato smo pri mišjih začeli novo zbirko z naslovom Kratke. V njej bomo izdajali kratko prozo. Prva zbirka kratkih zgodb je Toma Podstenška z naslovom Za lažji konec sveta. Branje hudo priporočam, vzele vam bodo sapo, zato berite eno po eno. Že v zadnjem letu in nekaj mesecih smo doživeli toliko čudnih zadev, da lahko samo upamo, kako so zgodbe bolj plod pisateljeve domišljije kot resnice. Ste si v začetku lanskega leta predstavljali, da boste povsod srečevali ljudi z maskami? Da nam bo normalno, če vsak dan umre nekaj Slovencev za čudno boleznijo, ki je do lani ni bilo? Kako je to grozljivo, pomislimo vse manjkrat. Ljudi, ki svoj ego postavljajo pred druge in odklanjajo cepljenje kar tako, pa mirno prenašamo v svoji okolici. Da si nekdo želi postati drevo, mi zato zdaj ni nič nenavadnega.
Mi je dalo misliti, ko sem v eni od zgodb prebrala: ‘Če iščeš Boga si v veliki nevarnosti, da boš našel samega sebe.’ Za vse smo odgovorni sami, pravi, če si Bog, ni več izgovorov, ukrepati moraš. A tudi če nisi Bog, si za marsikaj odgovoren sam in moraš ukrepati, ugotoviš po razmisleku. Čips, pivo in televizija zagvišno ne pomenijo, da je vse v najlepšem redu … Tudi tole mater Miš črviči to ukrepanje in odgovornost, raje bi imela mirno poletje s čipsom in pivom. No, televizije tudi če ni, da so le knjige.
Le kaj bi vi storili, če bi imeli le še sedem ur do konca sveta? Junak zadnje zgodbe (ki me je spravila v jok, vsakič ko sem jo prebrala) celo razmišlja, da bi končno vzel v roke tisto knjigo Toma Podstenshka, za katero vsi pravijo, da jo enostavno moraš prebrati. Pa se odloči storiti nekaj drugega. To bi moral prebrati vsak starš, tisti, ki prekinejo stike z odraslim otrokom, pa sploh, iz katerega koli razloga že sta prenehala komunicirati. Starši so namreč tisti, ki morajo v takih primerih vedno storiti prvi korak. To je dojel tudi oče v zadnji zgodbi, takole je zapisano: ‘Res žalostno, da družine tako razpadejo zaradi trme in nekakšnih otročjih zamer. Ampak danes se bo zadržal, zdaj res ni bilo več pomembno, kdo ima prav in kdo ne. Povedal mu bo, da ga ima rad in da je ponosen nanj. Ja, točno tako bo storil …’ Je bilo prepozno, morda še ne? Preberite! In čim večkrat povejte svojim otrokom, odraslim ali ne, da ste ponosni nanje in da jih imate radi. To je najpomembnejši poletni nasvet matere Miš.
