Začelo se je! Za nekatere prvič, za druge ponovni krog na tekaški stezi – morda napornejši, z več ovirami, daljšo progo, novim trenerjem in tekmeci … Prvi šolski dan v novi preobleki, pospremljen s priokusom nemira, radovednosti, preizkušnje, pričakovanj … Ko odrasel človek začne razmišljati o šoli, se pojavijo različni spomini in občutki – ne glede na pozitivne ali negativne izkušnje se teh dni v primerjavi s časom in obveznostmi odraslega vsakdana spomnimo kot toplega in varnega gnezda, predvsem pa se nevoščljivo in nostalgično našobimo ob spominu na čas brezskrbne svobode, česar pa seveda takrat nismo tako občutili.
Kot učiteljica vedno znova ponosno stopim pred svoje drage učence. Rada jih imam in jih spoštujem. Prepričana sem, da učenci opazijo moj odločni korak in zanesenost, ki ustvarita ta pomembni trenutek za vse – učence in mene. In prav je tako. Nikoli nisem pričakovala, da bi me jemali kot samoumevno avtoriteto in »prodajalko« znanja, kot tudi sama nikoli nisem jemala njih le za spoštljive in ponižne »kupce«. Prav vsi vedo, kaj si mislim o vrednosti svojega in njihovega vsakdana, ko se družimo, kar je pravzaprav tudi moje osebno vodilo: »Če že moramo nekaj početi – ‘hoditi’ v šolo – se trudimo početi to dobro.« Nesmiselno je zjutraj vstati, oditi v šolo in presedeti dopoldne, ne da bi vedeli, kaj počnemo. Trudim se, da bi učencem osmislila prav vsako znanje in sposobnosti, ki jim jih posredujem in razvijam. Tako vsi skupaj vemo, kaj in čemu to, kar delamo, počnemo. Ko vsi v resnici in iskreno to vemo, se učimo tudi, kako to početi. In prav to je tisto, kar ostaja – način, ki krepi tudi odnos in spoštovanje, ki nista samoumevna.
Šolske ure, ko ima vsakdo priložnost napredovati skladno s svojimi sposobnostmi, so lekcija in hkrati potrdilo, kako dobri smo – kot učenci in učitelji. Prispodoba usvajanja znanja in razvijanja sposobnosti s treningi športnikov/glasbenikov, poznani tistim učencem, ki se vsakodnevno predajajo dejavnosti, v kateri želijo napredovati, je odličen razlog za razmišljanje in pogovor z otroki, zakaj in kako se je treba soočati in se predajati opravljanju šolskih in domačih obveznosti. Vsi skupaj ne bi smeli pozabiti, da je ključnega pomena, da bi bili uspešni, zagotovo otrokova predanost. Predanost pogojujejo zavzeta odločnost, potrpežljiva vztrajnost in strastno prizadevanje. Kako odločen je otrok, je odvisno od marsičesa in marsikoga. Predvsem si upam trditi, da so za otrokovo odločnost odgovorni v enaki meri vsi – starši, učitelj in posledično otrok. Starši s svojimi vzgojnimi metodami in vrednotami vplivajo že zelo zgodaj na razvijanje otrokovih delovnih navad, ki jih otrok pravzaprav prinese že z vstopom v šolo. Učitelji s kritičnim osmišljanjem in aktualiziranjem – ne le podajanjem znanja – ter urjenjem sposobnosti, ki so izredno pomembne za razvijanje radovednosti in vseživljenjskega učenja, vplivamo na otrokovo odločnost, ali bodo stremeli k doseganju lastnega uspeha in si želeli napredovati ali bodo le sledilci učiteljevega znanja. Kaj pa vztrajnost? Tudi odrasli vztrajamo, kadar se nam zdi to vredno, vidimo v svojem početju smisel, osebno rast in napredek. Učitelji smo v veliki meri odgovorni za spodbujanje otrokove vztrajnosti, predvsem s svojim zgledom in spodbujanjem otrokovega napredka. Če otroci opazijo, da smo opazili njegov trud, in pohvalimo njegov napredek ter jim vztrajnost prinese uspešne rezultate, bodo vztrajali in si želeli le še več.
Če ustvarimo v razredu takšno vzdušje in pouk, je odgovor na vprašanje: »Domača na(d)loga ali besedna igra?« odveč, saj se učitelj zaveda, da morata biti količina in vsebina domače naloge skrbno premišljeni in načrtovani. Količina domače naloge ne pogojuje njene zahtevnosti – če je nalog preveč, bomo pri učencu le vzbudili občutek »suženjstva«, in ne razvijali ter spodbujali vztrajnosti. Naloga mora biti tako zahtevna, da bo učenec s svojo prizadevnostjo in pridobljenim znanjem, ki ga je dobil pri pouku ali pa s samostojnim raziskovanjem in treningom, krepil določeno veščino in svoje znanje ter napredoval. Vedno mora biti tudi malce zahtevnejša od učenčevih trenutnih sposobnosti in znanja, saj bo le po takšni opravljeni nalogi učenec ponosen nase in svoje znanje ter sposobnosti, ki jih je z nalogo razvil. Če bo učenec vedel, kaj dela in kaj konkretno bo z njo pridobil ter razvil – bo razumel tudi, čemu jo dela. Čeprav bo nalogo občutil kot nadlogo, bo vedel, da bo ravno zaradi vztrajanja pri tej nadležnosti napredoval. Tega pa si pravzaprav želimo vsi: vsak učenec, učitelj in starši. Učiteljeva naloga je, da učencem z zadano nalogo omogoči priložnost, da napredujejo, prav tako pa ustvarja priložnosti, da se učenci z opravljeno nalogo pokažejo in dokažejo. Opravljene naloge, ki so odraz truda in prizadevnosti, so dobro narejene domače naloge, odlične so tiste, ki jih ne občuduje le učitelj, ampak predvsem učenec sam, še bolj pa ostali učenci, ki jim te naloge kažejo pot k napredovanju, uspešnosti in zastavljenemu cilju – osebnemu ali standardu znanja, h kateremu stremimo vsi skupaj. Vseeno je, ali smo pot do uspeha prehodili s podprto ali dvignjeno glavo. Vedeti moramo, da bomo le tako ponosno nosili znanje v svoji glavi in ga podajali naprej na širokih in mogočnih ramenih, saj se zavedamo, da smo uspešni zaradi svoje odločnosti, prizadevnosti in vztrajnosti – ki jih lahko razvijamo že v šoli, pa čeprav pri opravljanju šolskih in domačih nalog, če se tako odločimo.
Dragi učenci, starši in učitelji – uspeh je zagotovljen, če se zanj odločite, ste prizadevni in vztrajate! Uspešno šolsko leto vam želim!
Anita Dernovšek
<!– 1537185663591 –>