Zame so knjige od malih nog predstavljale pobeg – v drug svet, razburljiv in poln pustolovščin, kjer sem bil povsem sam, pa hkrati obkrožen z vrvežem mnogih likov. Vseh tistih, ki sem jih srečeval na stopnicah domačega bloka, na travnikih in igriščih v bližnji okolici doma ali pa v šoli, tam ni bilo. In kmalu sem začel tovrstne svetove in like ustvarjati tudi sam – bili so navdihnjeni z resničnimi »junaki« okrog mene in seveda pogosto tudi s tistim, kar sem prebral, včasih sanjal. In danes ni bistveno drugače, le da se sedaj seveda mnogo bolj zavedam svoje vloge in svojega pomena v in za okolje, v katerem živim.
Danes mladi berejo manj, kot smo brali nekoč. Upam si celo trditi, da berejo še manj. Kar je treba prebrati za domače branje, morda bralna značka in potem je konec. Branja iz veselja, kaj šele iz strasti je vse manj. Zavedam se, da so moji trije otroci tukaj precejšen odmik, saj so nadpovprečni bralci. Žal se otroci tudi igrajo ne več toliko, kot so se igrali nekoč. Igrišča so prazna, gozdna skrivališča zapuščena, parki tihi. Otroci ne bežijo več v zavetje knjižnega domišljijskega sveta, ampak v lažno popolnost družbenih omrežij. Tam so njihovi idoli, junaki ter njihove dogodivščine in pustolovščine, tam toplo sprejet komentar in kakšen srček razsvetli še tako mrk obraz, tam se odpirajo vedno novi in novi svetovi, v katerem ni zoprnih staršev, nadležnih sošolcev in razvajenih sošolk. No, seveda so, a je vsak skrit za neko masko, tam je vsak nek lik z drugo podobo, fotografijo kot v resničnem svetu.
Živimo v 21. stoletju, vsi uporabljamo družbena omrežja, tudi odrasli svoj čas raje preživljajo tam kot med knjižnimi platnicami. A recimo, da imamo odrasli vseeno več občutka za realnost in znamo ločevati lažno (popolno) od resničnega. Otroci teh filtrov žal nimajo. Njim se svet sesuje, ko so en dan brez interneta ali ko se sesujejo strežniki, ki poganjajo najljubše družbeno omrežje. In nikakor ne trdim, da bi morali otrokom vse to prepovedati (mimogrede – v branje priporočam branje trilogije Izbris, v katerem se zgodi prav to in še marsikaj hujšega), ampak modro omejiti. Kaj, ko bi otrokom predlagali, da so lahko pol ure na mobilnih telefonih, če bodo potem pol ure brali in šli morda še za pol ure na sprehod v naravo? Sprva se bodo upirali, ampak na neki točki bodo začeli na svet vseeno gledati drugače in v vsem tem uživati.
In če smo imeli včasih knjižnice, kjer smo se srečevali med policami in včasih tekmovali, kdo bo prej prišel do kakšne vroče novosti, seveda pa smo si tudi izmenjevali informacije o tem, katera knjiga je dobra in katera ne, so danes v tej vlogi … ja, družbena omrežja. In številni knjižni blogi. Žalostno je, da imamo v Sloveniji le eno revijo, ki je namenjena res izključno knjigam in literaturi. Po drugi strani je recimo zgolj o glasbi sploh nimamo. Težko boste našli TV ali radijsko oddajo, kjer bi govorili o knjigah – tistih za otroke ali odrasle. Poleg knjižnic, kjer se trudijo krepiti bralno kulturo tudi z različnimi dogodki, zanimivimi bralnimi akcijami in nagradnimi igrami in seveda založb, ki pa so prepuščene same sebi, knjižnih medijev pri nas ni. Knjižnih zanesenjakov ne manjka, kar je dokazal dogodek Sejem s kavča, ki se je skoraj gverilsko odvil v covid-19 obdobju, glas pa se je najbolj širil prav prek družbenih omrežij.
Pred skoraj dvajsetimi leti sem začel pisati za spletni medij, kjer sem skoraj dve leti pisal predvsem o glasbi – recenziral sem plošče, objavljal intervjuje, (foto)reportaže s koncertov, napovedoval dogodek ipd. V tistem obdobju je bila to ena najbolj obiskanih spletnih strani v Sloveniji. Potem sem delal v medijih, za medije in z mediji, spoznal vse – tudi neljube, plati tega sveta. Ves čas sem veliko pisal o knjigah, se boril za nek mali košček medijskega sveta, ki bi bil namenjen knjigam. Eno osebno večjih razočaranj je bilo, ko se je urednica nekega medija odločila, da bo rajši objavljala skoraj »kopiraj-prilepi« članke namesto mojih. Vsak poraz je seveda tudi zmaga in tedaj sem se odločil postaviti svoj knjižni blog. Še enega od mnogih, a mislim, da sem med redkimi moškimi bralci, ki o knjigah tudi pišemo.
Svoj glas o napisanem seveda širim prek družbenih omrežij in se trudim širiti glas tudi o drugih kolegicah in kolegih, ki delajo dobro, še boljše od mene. Učim se od njih, z veseljem prebiram njihove zapise in razmišljanja, kopiram pač ne. Nikoli nisem in nikoli ne bom. A če smo bili dvajset let nazaj z našo spletno stranjo priljubljeni, ni bilo to le zaradi kvalitete, ampak tudi zato, ker je bilo tega tedaj malo. Danes je knjižnih blogov, takšnih, kjer lahko redno prebiraš sveže objave in imajo tudi kvaliteto, po moji oceni med 50 in 100. Zgolj slovenskih. Vsak od nas ima svoj mehurček, prijatelje, sodelavce, sorodnike in znance, ki ga sledijo in prebirajo. Založbe so seveda vesele zapisov, ravno tako domači avtorji in ustvarjalci. Upam si trditi, da nihče od nas ne živi od tega, ampak to delamo za hobi in veselje.
Svoje otroke pri dostopu do družbenih omreži precej omejujem. Nekateri menijo, da celo preveč. Sam se sprašujem, kako da nobeno od podjetij še ni prišlo do zamisli, da bi naredili družbeno omrežje za mlade, najstnike. Osebno, kot starša, me je pač strah številnih pasti in nepridipravov, ki se skrivajo za navidezno krinko prijaznih in razumevajočih »prijateljev«, pa tudi vse vsebine pač niso primerne. Ampak želim si, da bi jim, kot sem jim lahko priporočil Časoris in jim lahko pošiljam povezave do zanimivih knjig, člankov, filmov, lahko priporočil tudi kakšno družbeno omrežje in rekel: »Tako, izvolite. To pa lahko, ker je preverjeno, varno in za vas. Vaš svet.« Do takrat in upam, za vedno, jim ostajajo knjige.
Matic Slapšak
