»Zakaj ste pri nas, zaradi zlorabe alkohola ali zaradi tablet?« sem med merjenjem krvnega tlaka vprašal gospoda zariplih lic in tresočih se rok.

»Eh, zaradi zgage, te težave, ki ste jih omenili, imajo drugi, to se jim vidi že na daleč.«

Delam kot zdravstveni tehnik na oddelku za zdravljenje odvisnosti. Temu, ko nekdo ne želi videti svojih težav, pravimo zanikanje.

Zanikanje je čvrsta stena, ki nam preprečuje, da bi se na cesti osebnega razvoja pomikali naprej in se spreminjali. Dokler ohranjamo ali celo krepimo to steno zanikanja, se vrtimo v začaranem krogu. Vsak poskus, da bi postali srečnejši, pristnejši, miroljubnejši, je kot gašenje žeje s slano vodo.

Pred sedmimi leti je izšel moj roman Izgubljeni gozd. V njej resnični zgodbi o spolni zlorabi in spozabi, ki jo zagreši duhovnik nad semeniščnikom, dodajam številne druge zgodbe, bolj ali manj vzete iz resničnega življenja. Življenje samo je najboljši pisec, okrog nas je ogromno neverjetnih zgodb, ki čakajo, da jih opazimo in zapišemo, zato pravim, da ni dobro, če je književnost večja in pametnejša od življenja.

Kot avtor sem poskušal biti nevtralen opazovalec in priča. Trudil sem se doumeti, kako se lahko sicer občutljiv, tankočuten in kontemplativen pater Lovrenc toliko spozabi, da si brutalno vzame moško telo in ga popredmeti ter zlorabi.

Ne vem, ali mi je to povsem uspelo. Nihal sem med maščevanjem in spravo. Za spravo sem se odločil razumsko, ker le sprava prinese mir, če sem že sam toliko zrel, pa ne vem.

Ali se je svet v teh sedmih letih postaral zaradi zidu zanikanja ali pomladil zaradi priznanja krivde in opravičila?

Odgovor je preprost.

Vsako leto se v medijih na novo kopičijo poročila o spolnih zločinih duhovnikov. Nekateri trdijo, da se je Cerkev o tem že pripravljena pogovarjati in da se ta zid zanikanja počasi ruši, v primerjavi s športnimi trenerji, plesnimi učitelji in modnimi ter filmskimi mogotci, ki svoje spolne zločine in spozabe še naprej spretno potiskajo pod preprogo.

Morda se motim, ampak ti okostnjaki, ki so popadali iz omar, so popadali predvsem zaradi žrtev in njihovega poguma spustiti se v najtemnejše podzemlje, dvigniti v svetlobo sila težke kamne bolečine in sramu ter o tem spregovoriti, ne pa toliko zaradi duhovnikov in nekaterih njihovih skesanih izjav.

Lepe besede še niso kruh, lahko so manipulacija, tudi zato, ker je svoj glas ogorčenja dvignil tudi komite ZN. Tako je bila Cerkev skoraj primorana ustanoviti novo sodišče, ki obravnava te spolne zlorabe, a glej, spet je tu zid zanikanja, saj je vodja tega sodišča kardinal Müller, znan po tem, da je spolne zločine duhovnikov v preteklosti uspešno prikrival.

Njihovim lepim besedam bom verjel šele takrat, ko se bo Cerkev odrekla vatikanski banki in bogastvu, saj se bodo takrat bleščala njihova dejanja, ne pa oblačila.

Zoran Šteinbauer