Konec porodniške, počitnic, dopusta. Začetek nečesa novega. Drugačnega. Sprememba. Strah. Drama. Frustracije. Kaj se bo zgodilo? O tem se razpravlja na rezervo – še pred koncem obstoječega in pred začetkom nečesa novega – med prijatelji, ob kavicah, na plaži, v trgovinah, z znanci ali neznanci po raznih spletnih klepetalnicah in omrežjih.
Prva prava drama novega začetka se običajno odvije v vrtcu. Prvič od doma, iz (varnega) zavetja družine. Mamicam se izteče porodniški dopust in dete mora v vrtec. Joj, tako majhen in nebogljen! Skrbni starši se že mesece prej pozanimajo, kako bo v vrtcu. Kdo bo otroka sprejel, kdo bo njegova vzgojiteljica in kakšna oseba je, kaj bo jedel, kje bo spal … Pridobivajo različne informacije na spletu, forumih in razne čvekarije iz prve ali druge roke o tem in onem. Čeprav svetovalna delavka in vzgojiteljica staršem povesta, kako poteka dan v vrtcu, kaj bo otrok spoznaval, kaj bo verjetno doživljal, kako se s tem spoprijeti in podobno, to običajno ne zadošča. Starši potrebujejo še dodatna mnenja, pogosto tudi laična in nepreverjena. Ponavljanje stroke , da otrok vstopa v ustanovo, kjer skušajo v veliki meri zagotavljati potrebe posameznika, a kljub temu hkrati vstopa v skupino, kjer je treba upoštevati vse in sodelovati v dobro vseh, ne zgolj posameznika, ni slišati prepričljivo. V vrtcu se otroci poleg pesmic, risanja, matematike ipd. učijo prvih demokratičnih načel in sodelovanja. Tudi udeleženosti in odgovornosti. Vedno znova presenečeno ugotavljam, da si nekateri starši bolj podrobno zapomnijo postopek za znižanje plačila vrtca kot to, kako na vstop vanj pripraviti otroka. Poslušam pogovore neznancev, staršev, kako so slišali, da vzgojiteljica, ki bo odgovorna za njihovega otroka, ni najboljša, kako se bodo pritožili ravnateljici ter zahtevali drugo. Kako imajo v vrtcih tog režim in popolnoma nesprejemljiv dnevni red, da morajo otroci že zgodaj v vrtec, ko bi doma še spali. Da ne govorim o drami zaradi počitka v vrtcu in prehrane, ki je zgolj pripravljena z upoštevanjem vseh smernic in priporočil, a ni a la carte.
»Skrbni« starši se čutijo odgovorne in dolžne pripraviti okolje tako, da bo po meri otroka, ne pa otroka tako, da bo laže sprejel novo okolje in vse izzive, povezane s tem.
OTROCI, KI JIM STARŠI “PRIPRAVLJAJO” OKOLJE PO MERI, SE NE UČIJO SPREJEMATI NOVIH IZZIVOV, AMPAK PASIVNO ČAKAJO, DA BO TO NEKDO NAREDIL.
Pomislite na vse frustracije, ki jih otrok lahko doživi v novem okolju, in na to, koliko različnih spodbud in priložnosti za socialno učenje je vsak dan v vrtcih ali šolah! Prijazni in zoprni vrstniki, prijazne, uslužne ali pa stroge in zahtevne vzgojiteljice ali učiteljice, različni položaji, ki se menjajo, naloge, ki so lahko zabavne ali težke … Toliko izzivov za nekatere in toliko težav za druge. Izziv ali težava – odvisno od tega, kako je otrok na položaj pripravljen!
IN ZATO, DRAGI STARŠI, PRIPRAVITE OTROKE NA VSTOP V NOVO OKOLJE TAKO, DA SE BODO UČILI IN BODO DO SPREMEMB POZITIVNO NARAVNANI.
Kako naj jokajoča mama pripravi otroka, da bo z nasmeškom prišel v vrtec, ko pa se sama ne more ločiti od njega? Če se oče ustraši prve solzice ob otrokovem neugodju,
ploha solz ne more biti manj zastrašujoča. Pa se včasih starši odločijo, da je pretežko, in za kakšno leto odložijo vstop v vrtec. Morda kar do šole, ker v vrtec sploh ni treba. In ta drama pred vstopom v šolo! Ne govorim o tehtnih razlogih zaradi razvojnih primanjkljajev ali specifičnih zdravstvenih položajev. Samo zato, ker je težko. Koliko skrbi! In spet, kakšna bo učiteljica, koliko bo naloge, kako bosta starša zmogla opraviti s toliko naloge ipd. Otrok pa opazuje in čaka in se uči. Vstop v vrtec je težava. Jokajmo. Preložimo za kakšno leto. Vstop v šolo je težava. Šola je težava. Jokajmo. Ne moremo preložiti, torej se bojujmo proti nalogam, proti učiteljem, proti težavam, ker jih ne znamo rešiti. Srednja šola je itak grozna, torej potrebujemo odvetnike (če jih nismo potrebovali že prej), da se prebijemo čez štiri leta, če ne bi raje tri plus dva, da bo laže. Pa potem fakulteta, ta nebodigatreba, ki jo pač potrebujemo zaradi statusa in morda možnosti za delo prek študentske napotnice. Pa potem služba, ki je ni, ker so vsi delodajalci in šefi zmaji, s katerimi se ne da dogovarjati, ki ne prilagodijo dela in razmer posamezniku. Pa zdravniki, ki nimajo pojma, pa socialne delavke, ki sploh ne vedo, zakaj so v službi, in tako dalje.
ŽIVLJENJE PAČ NI VEDNO IN VES ČAS PO MERI POSAMEZNIKA.
Ker »JAZ« hočem tako in samo tako in ne privolim v noben kompromis. Če »VSI« nekaj hočejo, kje sem potem »JAZ«? Življenje je kruto, živeti se sploh ne da. Obup. Brezup. In k sreči obstajata še šport in politika! Da lahko vsi frustrirani posamezniki sprostijo svoje frustracije. Brez argumentov. Lepo doma, v (varnem) znanem okolju, na udobnem kavču, ki so ga morda celo kupili »skrbni« starši.
Zakaj pišem skrbni ali »skrbni« starši? Ker iskreno verjamem, da oboji trdno verjamejo, da vse delajo v otrokovo korist, z najboljšimi nameni in ljubeznijo. Ne govorim o zlorabah in zanemarjanju, pač pa o različnih predstavah o starševstvu.
Skrbni starši otroke pripravijo na nove izzive, jih opremijo z izkušnjami, jih podpirajo, ko doživljajo prve frustracije, jih bodrijo, ko se prvič spopadajo z neznanimi okolji in položaji, jim pokažejo pozitivne stvari, ko jih otroci zaradi strahu ne vidijo. Skrbni starši otroka pospremijo v neznano okolje, jim povedo, da jih čakajo izzivi, da bodo doživeli lepe stvari, a tudi take, ki jim ne bodo všeč. Pogovarjajo se, družijo se, igrajo se, zmagujejo in premagujejo poraze, prebirajo slikanice o prijateljstvu, spopadanju s strahovi in novimi položaji, o premagovanju težav. Pomagajo jim, da se soočijo z novostmi in so ob njih. Delijo veselje in tolažijo žalost. Jih (na)učijo spoštljivosti, prijaznosti, odločnosti, vztrajnosti, odgovornosti.
»Skrbni« starši pa svojim »sončkom« prilagodijo okolje, da bodo ti center sveta, vse se vrti okoli njih in se prilagaja njihovim željam. V ta namen zapravijo ogromno energije in denarja za vse, kar se da kupiti. Ko se svet ne prilagaja več, so »sončki« neopremljeni za spopadanje z izzivi, ki tako postanejo težave. Tudi »sončki« postanejo problematični in zahtevni otroci, ki so nezadovoljni in nesrečni. Starši, ki vložijo vso svojo energijo v to, da prilagajajo okolje, pa ugotovijo, da je svet prevelik.
TOREJ KAKO V NOV ZAČETEK? NADENITE SI NASMEH, PRIPRAVITE SE NA NOV IZZIV, PRILOŽNOST ZA NOVA ZNANJA, IZKUŠNJE, NOVA POZNANJA IN PRIJATELJSTVA.
Vas je strah? Tudi mene je bilo večkrat. Poiščite pogum. Ne veste, kako? Preberite si pravljico O miški, ki je zbirala pogum. Morda tudi pravljico Miška želi prijatelja in Gobčko in Hopko. Pa kaj, če ste že odrasli! Pripravite se na nove položaje in nanje pripravite tudi svoje otroke.
Nina Mav Hrovat
