Velikokrat in še vedno stripe razumemo kot ne-še-čisto-pravo-literaturo. Literaturo, ki je nekoliko lažja in je zato mogoče najbolj primerna predvsem za oklevajoče, počasne in lene bralce. Take, ki ne posegajo radi po knjigah. Če jim že knjige smrdijo, naj pa vsaj stripe berejo! Prej je obratno. Otroci, ki radi berejo knjige, bodo radi brali tudi stripe. Tisti, ki pa ne marajo knjig, ponavadi tudi stripov ne bodo povohali. Kakorkoli že, pri nas imamo radi knjige in stripe. Zato vam bomo mi trije – starejša punca (7 let), mlajša punca (5 let in tri četrtine) in jaz (precej let) – priporočili nekaj stripov v branje.
Ena najbolj srečnih knjig v naši knjižnici je zagotovo Grdina. Navkljub trdim platnicam knjiga zaradi pogoste rabe počasi razpada. Grdina je nič kaj prijeten nestvor, ki nikoli ničesar dobrega ne naklepa. Na srečo je ta nestvor tudi precej počasne pameti in ga z nekoliko zvitosti in truda zlahka uženemo v kozji rog.
Posebnost tega stripa je, da je vsak kader stripa natisnjen na svojo stran. Lažje prebavljivo za mlajšo punco, brez da bi bilo preveč otročje za starejšo punco. Poleg tega pa je tako vsak kader dovolj velik, da je lahko izrisan z mnogimi podrobnostmi. David Krančan, avtor stripa, se je, kot vedno, tudi tokrat potrudil in jih veliko izrisal. Kar pa najbolj odlikuje Grdino je zelo skrbno kadriranje. Zgodba se odvija v enotnem ritmu, brez velikih preskokov ali po nepotrebnem razvlečenih delov. Predvsem pa je ta strip poln akcije. Grdina se zažene, Grdini spodrsne, Grdina pade. Strip je predvsem akcija!
Grdina je adaptacija rezijanske ljudske pripovedke. Nisem fen adaptacij v stripu. Adaptacije so praviloma namenjene temu, da prej omenjenim oklevajočim, počasnim in lenim bralcem približajo zahtevnejšo vsebino. A ponavadi tudi adaptacije prebirajo le tisti, ki jih sploh ne potrebujejo. Tukaj pač ne gre za enega teh poskusov približevanja zatežene vsebine s stripom. Pripovedka služi kot osnova, a strip je samostojno delo.
Grdina je dobila tudi naslednike. V letu 2017 so izšli še trije tovrstni stripi, ki so nam vsi zelo všeč. Matej Lavrenčič je v strip spravil basen Prevzetna opica, Miha Ha se je lotil slovenske ljudske pravljice Vsem ljudem nikoli ne ustrežeš, basen Zakaj se psi vohajo? pa je vstripila Tanja Komadina. Ta ljudske v stripu, kot se imenuje zbirka, so po mojem najbolj inovativna stripovska izdaja pri nas. Strip, pripovedka in presenečenje. Posebej mlajša punca je navdušena.
Starejši punci, ki je že v drugem razredu, je zelo všeč Ariol. V seriji stripov (doslej je prevedenih pet zvezkov, vsak z dvanajstimi zgodbami) spremljamo gručo osnovnošolcev. Ti se med seboj prepirajo, hecajo, so nesrečno zaljubljeni v svojo sošolko ali sošolca, se zbadajo glede tega in onega in tako naprej. Vse te prepire in delitve starejša punca dobro pozna iz lastnih izkušenj. V stripovski priredbi so ji najbrž precej lažje prebavljivi.
Poleg tega pa strip zelo dobro upodablja družbene – si upamo zapisati razredne? – razlike med sošolci. Ariol je iz družine srednjega razreda, Ramono iz delavske družine, nekateri sošolci so iz teh, drugi iz drugih okolij. Mogoče se francoske razredne razlike do neke mere izgubijo v prevodu in slovenskemu bralcu niso tako očitne, a pozoren bralec jih bo zlahka opazil. To je tema, ki jo le poredkoma srečamo v otroški literaturi. Skupaj s cigaretami, nasiljem in ostalimi nekorektnostmi smo iz otroške literature izgnali tudi revščino in družbene razlike.
Pri isti založbi sta izšla tudi dva zvezka stripa o škatli in fantu. Ta strip ima zelo malo besedila. Ampak to ne pomeni, da ga boste nujno hitro prebrali. Niti slučajno to ni strip za lene bralce! Lepota tega stripa je v tem, da večino zgodbe pripoveduje s sliko. In to je tisto, kar je najbolj stripovski način pripovedovanja. Strip je predvsem akcija! Pomembni deli zgodbe niso zapisani, ampak jih je treba razbrati iz mimike obrazov in telesne govorice. Kar je redkost pri nas. Literarni narod ima pač rad stvari črno na belem. Zapisane in poštemplane.
Eno vprašanje. Se vam je kdaj zgodilo, da ste sedeli na pijači s prijatelji in je nekdo povedal šalo iz stripa, ki ste ga vsi prebrali desetine let nazaj kot otroci, in se je cela miza spomnila stripa in se do solz nasmejala? Meni tudi. Stripe bralci nosimo s seboj še zelo dolgo. Zato pa založbe rade izdajajo stare stripe. Tako lahko starši beremo otrokom stripe, ki smo jih včasih sami brali kot otroci. Zakon! Od mnogo ponatisov smo si mi nabavili Kosove stripe o kavboju Pipcu in indijancu Rdeči Pesi (prilagam risbo starejše punce) in Mustrove dogodivščine Trdonje, Zvitorepca in Lakotnika (prilagam risbo mlajše punce). Očitno so bili takrat stripi fantovska domena. V stripih ne nastopa nobena punca. Če že nastopa, pa je v zgodbi le zato, da se dva fanta lahko zravsata zanjo. Prav tako se pojavljajo v teh stripih stvari, ki bi jih danes izločili – cigarete, pijača in ostale nekorektnosti. Vse te so v resnici odlična priložnost za pogovor o perečih temah. Če niste pretirano zaščitniški, se razume. Kar pa je meni najbolj všeč pri teh stripih, je to, da so črno-beli. Barve v otroškem in mladinskem stripu se mi zdijo nepotrebno okrasje. Punci se z mano s
icer ne strinjata, ampak nič ne de. Različna mnenja so v našem bralnem klubu dobrodošla.
Omenimo še par finih zadev. Šnofijevo druščino, ki jo že več kot desetletje ustvarjata Matej de Cecco in Boštjan Gorenc, znamo na pamet. Pasji mož Dava Pilkeyja je super. Še enkrat: barve so pokvarile otroški strip. Schmidtov Obisk s planeta Beta je fantastičen. Pol strip, pol igra.
Nismo pa omenili vseh stripov, ki bi si to zaslužili. Nekateri nam pač niso pogodu, čeprav so čisto okej. Nekaterih niso imeli v knjigarni, ko smo jo mi obiskali z denarnico, polno čukov in rajsnedlov. Kakorkoli že, to je le naš nabor stripov. Stripov je namreč veliko več. Vsaka knjižnica, ki da kaj nase, ima svoj stripovski kotiček. Vsako leto pri nas izide veliko stripov. In večina jih je kakovostnih. Glede na relativno obilno produkcijo bi morda lahko tudi strip dobil hruškasto priznanje. Poučnim in leposlovnim knjigam bi dodali še tretjo veliko vejo otroške in mladinske literature – strip.
Ivan Mitrevski