Pred nekaj leti je Natalie Phillips z Michigan State University izvedla zanimiv poskus. Prostovoljci so v napravi za slikanje z magnetno resonanco, ki je spremljala delovanje njihovih možganov, brali poglavje iz romana Mansfield Park Jane Austen. Sodelujoči so brali enkrat pozorno in drugič površno. Razlike v delovanju možganov med obema vrstama branja so bile precej večje od pričakovanih. V nasprotju s pričakovanji je tako pozorno branje aktiviralo dele možganov, ki sicer veljajo za povezane z gibanjem in dotikom. Avtorica raziskave je prepričana, da je pozorno branje dober kognitivni trening.

Zakaj je bil v raziskavi uporabljen prav roman Jane Austen? Po besedah avtorice je potrebovala resno in tehtno literarno delo, ki pa ga ljudje množično berejo tudi za razvedrilo. Jane Austen je s svojimi množicami oboževalcev in nesporno literarno veličino odlična kombinacija obeh zahtev. Približno enak argument sem navedla tudi sama, ko sem Miš založbi predlagala, da bi se lotili do takrat še neprevedenih del Jane Austen. V naslednjih letih smo tako dobili slovenski prevod Northangerske opatije, Prepričevanja in Mansfield Parka. Pozneje so se jim pridružili drugi težkokategorniki angleške in tudi ameriške književnosti: Middlemarch avtorice George Eliot, ki je v slovenščini izšel prav tistega leta, ko se je z naskokom uvrstil na vrh BBC-jevega seznama največjih britanskih del vseh časov; pa Običaji dežele ameriške avtorice Edith Wharton in Kaj je vedela Maisie poangleženega Američana Henryja Jamesa. Pred nekaj tedni se jim je pridružil še  Nepomemben Thomasa Hardyja (Jude the Obscure).

Če je branje takšnih del posebno doživetje, velja to še toliko bolj za prevajanje. Prevajalske zanke in orehi se sicer najdejo v vseh vrstah del, od otroških slikanic do lahkotnih romanov, in zadovoljstvo pri iskanju odgovorov in rešitev je prisotno vselej. Vseeno pa je prevajanje debelih romanov častitljivega slovesa nekaj posebnega. Je prevajalski ultramaraton; naporen tek na dolge proge. Je večmesečni trud, ure in ure razvozlavanja zapletenih, čudovito zagonetnih stavkov. Zakaj se človek k podobnim podvigom vrača vedno znova in zakaj pri njih doživi užitek in veselje, bodo najbrž razumeli vzdržljivostni športniki. Ljudje najdemo užitek in zadoščenje v izzivih, v preizkušanju samega sebe in prestavljanju meja. Kaj mi torej pomeni prevajanje klasikov? Delček odgovora je opisan zgoraj. Prevajalska poslastica so in prevajalski izziv; vsak projekt je majhna krona dela enega ali dveh let.

Vendar pa samo to nikoli ne bi bilo dovolj. Klasiki so prepogosto v splošni zavesti čemerno označeni za tiste težke, zaprašene knjige, ki jih je naporno brati. A ljudje, ki so tako ali drugače povezani z literaturo, odgovor na vprašanje, zakaj brati klasike, velikokrat začnejo s tem, da so klasiki zabavni. Da je takšno branje užitek. In četudi se morda sprva sliši provokativno, imajo prav – le da ne gre za enega tistih užitkov, ki smo jih deležni brez napora. Z užitki brez napora ni nič narobe, a če se nismo voljni potruditi tudi za tiste druge (potruditi; govoriti o mukah in garanju mi je zoprno), sami sebe prikrajšamo za pomembno vrsto človeških izkustev, pa naj gre za branje, glasbo, športne dosežke, hrano, medsebojne odnose ali pa delo. Vložek in zadovoljstvo sta nerazdružljiva.

In čeprav bi lahko zagovarjali mnenje, da je užitek najpomembnejši, ta ni edino, kar branje klasikov prinaša. Že s hitrim brskanjem po spletu lahko sestavimo celoten seznam koristi tovrstnega početja: od izboljšanih socialnih veščin (pogrošni romani in neleposlovje naj si tu ne bi lastili kakšnih posebnih zaslug) do izboljšane empatije in višjih etičnih meril. A tisto, kar klasike dela klasike, je njihovo mesto v naši kulturi in kolektivni zavesti. So gojišče referenc, ki se jih včasih zavedamo, dostikrat pa celo ne. So zakladnica, iz katere črpamo neskončne priredbe in predelave. Koliko ljudi pozna Cankarjevo Skodelico kave le iz bolj ali manj posrečenih šal ali karikatur; Sveto pismo in Shakespeara iz ilustriranih otroških izdaj, Vojno in mir iz nedavne britanske serije ali starejših filmov. To so dela, ki so vtkana v srčiko naše kulture in zavesti. V sodobnem svetu imamo skupnih referenc več kot kdaj prej v zgodovini. Kultura, ki jo konzumiramo, je vse bolj poenotena, hkrati pa se napaja iz dediščine vsega človeštva. In ta dediščina je na razpolago, je pravica vsega sveta.

Še en vidik je treba omeniti pri prevajanju. Na prevod knjige navadno gledamo kot na korist za bralce, ki dobijo možnost seznaniti se s prevedenim delom; morda tudi kot na korist za delo samo, ki postane poznano v novem krogu bralcev in katerega ideje in zavest o njem se razširijo v novem prostoru. Ne smemo pa pozabiti, da prevodi kakovostnih del bogatijo jezik – v našem primeru slovenski – sam. Slovenci se radi pohvalimo, da je naš jezik med prvimi na svetu, ki je dobil svoj prevod Biblije, in vemo, kako so se v Prešernovih časih borili tudi proti pojmovanju slovenščine kot kmečkega jezika, neprimernega za visoko umetnost. S tovrstnimi predsodki se danes ne borimo, se pa v globaliziranem svetu srečujemo z vrsto novih izzivov. Kako se bo naš jezik razvijal, kakšna bo njegova prihodnost čez sto, petsto let, ne moremo reči. Keltski jeziki so pred poltretjim tisočletjem vladali večjemu delu Evrope, danes pa jih govori peščica naravnih govorcev. Baskovščina vztraja že neznano število tisočletij. Morda bo vztrajala tudi slovenščina. Nekoč jo čaka neizogiben konec – skupaj z drugimi jeziki, vsemi velikimi klasičnimi deli, našim planetom in vesoljem samim. Dokler pa jo imamo, jo bogatimo s kakovostnimi izvirnimi in prevodnimi deli. In dokler smo živi, si privoščimo nekaj največjih romanov, ki jih je ustvarilo človeštvo. Življenje je kratko. Napolnimo ga z velikimi rečmi.

Meta Osredkar