Dnevi se daljšajo in kar naenkrat ima vsak moj dan več ur. Čeprav jih več kot pozimi namenim zunanjim dejavnostim, pa mi še vedno ostane kar nekaj časa za branje. Če ga slučajno ne, si ga pa vzamem – prioritete so pomembne v življenju, mar ne? In vsako leto si v aplikacijo na telefonu čez leto vestno zapisujem knjige, ki jih želim vzeti s seboj na morje. Poletni dopust zame namreč predstavlja ležanje na plaži, v senci, s knjigo v roki in priznam, da tudi vino z vodo prav dobro prija zraven. Ko pa je dopusta konec (ali pa že prej), pa me na vrtu čaka viseča mreža in pod domačo češnjo ležim s knjigo v roki ter se podajam v domišljijske svetove. Morda sanjarim prehitro, toda vroče temperature v teh dneh, me že opominjajo, da prihaja ta moj ljubi letni čas. Dokler pa se poletje ne začne, pa lahko prebiram še na balkonu. Ali pa v kakšni domžalski kavarnici – z vročim espressom in hladnim vanilijevim sladoledom. Kaj pa je letos na mojem bralnem seznamu?

Najprej pa morda o tem, kako sploh nastane moj bralni seznam. Večino knjig najdem na Instagramu, kjer vestno sledim mnogim knjižnim blogerkam in tudi slovenskim založbam. Pa tudi knjižnice imajo svoje profile – tudi naša, domžalska. Potem se vsako leto znova veselim knjižnih predlogov, ki jih ponavadi prebiram v Delu. Na koncu preletim še moje stare sezname prejšnjih let, če kaj še nisem prebrala. In seveda prelistam revijo Bukla, v kateri najdem predvsem tiste knjige, ki jih na družbenih omrežjih morda ni. Večkrat se namreč kar malce prisilim, da se lotim tudi »resnih knjig«. Tako na hrvaških plažah sedim z domžalskim slamnikom, namazana z visokim faktorjem naravnih slovenskih sončnih krem, pa s prej omenjenim vinom (na Peljašcu ponavadi pijem kar njihov Plavac – rada imam namreč močnejša rdeča vina), knjigo in tudi svinčnikom. Če so stvari pomembne, jih podčrtam ter prepišem. Podčrtam seveda le, če je knjiga moja. Kar velikokrat tudi je, ker verjamem, da moramo podpirati slovenski knjižni trg. Ali pa si pomembne citate kar slikam in jih potem uporabim v zapisih, kolumnah, novičnikih. No, in tam sredi najhujše vročine, trideset in več stopinj (blizu štirideset že bolje) berem o geopolitiki, zgodovini in psihologiji ter seveda politologiji in sociologiji, pa še kaj najdem. Nasploh uživam. Letos nameravam velik del poletja preživeti tudi v Istri, tako da si obetam tudi branje slovenskih časopisov (sploh Sobotna priloga mi je med ljubšimi, ker ponuja poleg aktualnih dogajanj predvsem razmislek o sodobni družbi). Med resne pa vsako leto uvrstim tudi kakšnega klasika. Še se zelo dobro spomnim, kako sem se eno leto prebijala skozi Tolstojevo Vojno in mir. Koga bom letos izbrala, še ne vem, sem pa razmišljala, da bi morda posegla po kakšnem Cankarjevem delu, ki ga še nisem prebrala. Ali pa morda Stendhalovo Rdeče in črno? Seznam se torej že polni. In kaj bom brala?

Na prvem mestu bo vsekakor Drago Jančar in njegova nova knjiga Ob nastanku sveta. Jančar, ki sem ga sicer že od nekdaj rada brala, me je z zadnjima dvema knjigama navdušil tako močno, da sem za rojstni dan odšla na ogled gradu Strmol. Še pred poletjem pa si nameravam ponovno ogledati Maribor in vse kotičke, ki so omenjeni v knjigi. In prepričana sem, da navdušuje tudi njegova nova knjiga. Na drugem mestu se nahaja »resna« knjiga – Triumfator zgodovinarke Mateje Ratej, ki govori o življenju in delu Antona Korošca, prvaka SLS v začetku prejšnjega stoletja. Sem diplomirana politologinja in že v času študija sem navdušeno študirala obdobje slovenske politične zgodovine, predvsem pa nastanka prvih političnih strank konec 19. in v začetku 20. stoletja. Pri Cankarjevi založbi pa je izpod peresa dr. Andreja Rahtena prav tako letos izšla knjiga o istem politiku z naslovom Anton Korošec: slovenski državnik kraljeve Jugoslavije. Zato bom prebrala kar obe in že veselim se primerjanja. Četrta knjiga je nekoliko »lažja« in sem jo že nekaj časa nazaj videla v domžalski knjigarni, Starejša si, boljša si, ampak starejša. Gre za iste pisateljice, ki so spisale knjigo Kako biti Parižanka vedno in povsod, ki se nahaja na moji knjižni polici in po kateri tako zelo rada posegam. Ni globoko branje, temveč tisto »francosko branje«, ki te dvigne nad oblake in spomni, da nismo le telesa in da življenje niso le položnice. Kot peto knjigo sem na seznam postavila nov roman Gabriele Babnik z naslovom Tišina, polna vetra. Te knjige se namreč že zelo dolgo veselim, saj sva se z Gabrielo o njej pogovarjali že skoraj leto dni nazaj in takoj me je pritegnila z vsebino – preučuje namreč razmerje med pesnikom Charlesom Baudelairom in njegovo muzo, temnopolto plesalko in igralko Jeanne Duval. Gospa Babnik je tako kot jaz prava frankofilka in priznam, da imam visoka pričakovanja do tega romana. Na seznamu pa imam sicer še eno starejšo, ki se mi je do sedaj vedno izmaknila, Malomeščani Lare Paukovič. Nato bom za sprostitev posegla po kakšni čudoviti pravljici. Marta Bartolj, ena mojih najljubših, je namreč ravnokar izdala novo brezbesedno slikanico z naslovom Dogodivščina v žepu. Vsi, ki me dobro poznajo, pa vedo, da vsaj enkrat na mesec pobrskam po Cankarjevi Skodelici kave z ilustracijami Petra Škerla, medtem ko pijem skodelico kave. Pritegnila pa me je tudi Zgodba zgodb – prva evropska zbirka pravljic, ki naj bi bila tudi duhovita in ostra kritika družbe 17. stoletja. Še vedno pa recimo nisem uspela prebrati Kaj hoče ženska?, pa verjamem, da bi jo morala. Potem sta tu še zadnji knjigi mistika Osho, ki sem ju začela in še nisem dokončala – Inteligenca in Zavedanje.

To sicer še ni celoten seznam, vendar je nekje treba končati pisati in začeti brati. V resnici pa so na polici še marsikatere knjige, ki sem jih v zadnjih mesecih dobila ali kupila, pa jih tudi še nisem uspela prebrati. Morda pa imam ravno zato tako rada poletje, ker je to tudi čas, ko imam veliko več časa za branje. Pred odhodom na morje se podam še v domžalsko knjižnico in tam najdem še kakšen roman, za katerega sem slišala, da je čudovit in bi ga želela spoznati. Recimo Plima Ane Schnabl, sem se ravnokar spomnila! In potem se zgodi, kot se mi je, ko sem bila še otrok. S staršema smo odšli na morje v Neum. Oče mi je zabičal, da s seboj ne smem vzeti preveč knjig. Pridno sem pokimala in jih vzela toliko, kot je dovolil. Potem pa v kovček med oblačila skrila še dodatnih par knjig. Česar verjetno ne bi opazil, če ne bi ravno tega kovčka moral nositi po stopnicah do hotela. Stopnic pa je bilo res veliko, danes bi po spominu rekla vsaj sto. Pa saj ni bil jezen, saj sem vse prebrala in ravno on je kriv, da rada berem. Tarnal pa je vseeno! Lani sem šla na morje s prijateljico, ki tudi rada bere, tako da ni bilo težav. Upam, da tudi letos dobim razumljive sopotnike. V vsakem primeru se bom pa že znašla – brez knjig navsezadnje ni dopusta. Pa tudi ne majskih večerov na terasi in junijskih v viseči mreži.

Ajda Vodlan