Zadnje čase veliko razmišljam o samoumevnosti – svoje doda narava moje službe, družina in splošno stanje duha. V preteklosti se mi je večkrat zgodilo, da sem nekaj jemal za samoumevno, a je dovolj zgolj en trenutek, dogodek … pa se življenje postavi na glavo.
Menim, da smo dolgo časa živeli zelo dobro, da ne rečem celo v izobilju. Tista prva velika gospodarska kriza nas je že pretresla, saj službe naenkrat niso bile več tako zanesljive, s tem pa je bila ogrožena tudi naša eksistenca. Potem je sledilo okrevanje, izboljšanje in lahko rečemo občutek ugodja. In ko se je zdelo, da gre lahko samo še na lepše in boljše, se je zgodil covid-19, ki se potem kar ni končal in je popolnoma spremenil naš pogled na svet. Pa smo se nekako izvili iz tega primeža, pa je prišlo do napada na Ukrajino, ki ima (oziroma bo imela) znova bolj daljnosežne posledice, kot se nam sprva zdi. In ne bodite presenečeni, če se bomo čez nekaj let znova znašli v recesiji.
Ne tako dolgo nazaj sem bral imenitno knjigo z naslovom Postaja Enajst. Svet prizadene zares smrtonosen virus in na svetu ostane bore malo ljudi. In ti redki preživeli se morajo znajti v svetu, ki je popolnoma drugačen od tistega, ki so ga poznali (in je bil pravzaprav svet sedanjosti). Ne le da pametne mobilne naprave naenkrat postanejo nedelujoče, ampak tudi povsem neuporabne – ni interneta, ni elektrike, goriva in prevoza, ni trgovin, ni ničesar. Ljudje morajo znati preživeti. Bi znali, zmogli?
Zakaj pravzaprav pišem o tem? Naj začnem drugje. Z otroki živim v lastniškem stanovanju. Imel (oziroma sva imela z bivšo ženo) sem veliko srečo, da so mi pri tem izdatno pomagali starši in da nama je ob vseh pretresih uspelo redno odplačevati kredit in ga tudi odplačati. Poslušam zgodbe ljudi, ki dobesedno živijo s škatlami in se nenehoma selijo iz enega najemniškega v drugo najemniško stanovanje, komaj napraskajo skupaj za pogosto oderuške najemnine in se potem spopadajo še z visokimi stroški. Lahko rečem, da imamo privilegij, ki pa ga – otroci morda še bolj; jemljemo zelo samoumevno. Odraščajo, imajo svoje potrebe in se jim recimo ne zdi pošteno (to so seveda njihove besede!), da nima vsak svoje sobe. Drugi jih seveda imajo, vsi. Tako kot imajo lahko cele dneve mobilne telefone in brez teženja staršev uporabljajo vse aplikacije in družbena omrežja. Vsak starš postavlja svoja pravila. Ne opazijo, da sta doma hladilnik in shramba polna, da so oblačila oprana, da imamo na voljo 300+ TV programov in še kakšnega na zahtevo, internet, toplo vodo in elektriko. In kljub temu, da sva se z njihovo mamo ločila, sva ostala v normalnem odnosu, si po potrebi pomagava in znava prisluhniti drug drugemu in tudi, ko so z njo, se vsak dan vidimo. Morda le za nekaj minut, ampak se, poleg tega se seveda lahko kadarkoli slišimo. Mnogim njihovim sošolkam in sošolcem to ni tako samoumevno – kar nekaj jih je brez katerega od staršev, ogromno je ločenih in (močno) sprtih, živijo v dolgovih, slabo vzdrževanih najemniških stanovanjih s premalo prostora, pestijo jih zdravstvene težave, starši so brezposelni, imajo težave z alkoholom … To so vidne in znane stvari, koliko pa je tistega skritega, nam neznanega?!
Pa to seveda ne pomeni, da mi nimamo svojih težav. Imamo jih, ogromno. In prav zaradi obilice težav se vsaj jaz še kako dobro zavedam, da stvari pač niso in ne smejo biti samoumevne.
Naši pogovori pogosto zaidejo na spolzka tla, ko se začneta dolgočasiti (tj. ko rečem, naj se odložijo telefoni in se jima morda ne ljubi brati) in jima predlagam, naj gresta pospravit otroško sobo. Ta je res videti, kot bi jo prečkale tri ali štiri vojske, migrantski val in bi za nameček nekdo tja vrgel še bombo. Skratka, katastrofa! Nihče ne bi pospravljal, ker ni nič njegovega/njenega, vse je razmetal ta drugi in potem: »A veš oči, če bi imel vsak svojo sobo, bi pa pospravljali.« Morda dan ali dva, potem pa bi se spet začelo kopičiti. In ko rečem, da imajo vsega preveč in sploh ne opazijo, če kakšna stvar izgine, je ne najdejo ali pa jo jaz kam »pospravim«.
Po tleh ležijo oblačila, šolske potrebščine, zvezki, učbeniki, igrače in knjige. Priznam, če ne prej, mi po navadi prekipi, ko me nekdo vpraša za kakšno knjigo – bodisi je ne najde (čudno, res!) ali pa jo je našel kje pomečkano, morda celo raztrgano. Pisal sem že o tem, da imamo knjig pri nas doma res veliko. Več kot je prostora zanje. Pa to še vedno ni razlog, da knjige ne bi bile pospravljene in se zanje ne bi lepo skrbelo. Otrokom je samoumevno, da potrebujejo kakšno knjigo za šolsko obveznost ali pa pač želijo prebrati nekaj – novega, starega, modernega, kultnega, priporočenega; in se to nekaj najde na domačih knjižnih policah. Knjige niso strošek, ampak naložba. Vsaj jaz tako gledam nanje, čeprav moram v isti sapi priznati, da knjige niso poceni. Ko sem bil otrok, sem novo knjigo dobil za darilo ob rojstnem dnevu, mogoče pod novoletno smrečico in vsake tri mesece iz knjižnega kluba. To je bilo to. Za vse ostalo sem hodil v knjižnico. In ko sem enkrat začel delati – še kot dijak; sem denar nalagal (res se sliši boljše, kot če rečem, da sem ga zapravljal!) v knjige in plošče. Naložba zame, za moje otroke in upam, da nekega dne tudi vnuke. A kot za vsako drugo naložbo, je treba tudi za to skrbeti. Raztrganega in zmečkanega, porisanega in zlepljenega denarja nima nihče rad. Tudi zato ne posojam rad knjig, ker jih le redko dobim nazaj v stanju, kot so šle iz mojih rok, včasih pa jih sploh ne dobim. Knjige, tako kot denar, niso samoumevne.
Zlajnano in prevečkrat slišano, ampak res ne znamo ceniti tistega – naj bo malo ali veliko; kar imamo, dokler ne ostanemo brez. In glede na dogajanje okrog nas se moramo zavedati, da ni pravzaprav čisto nič samoumevno.
Matic Slapšak
