Obstajajo ljudje, ki beremo, in tisti, ki ne berejo. Tisti, ki beremo, knjige kupujemo in/ali si jih izposojamo, bodisi od sorodnikov, prijateljev, sodelavcev ali pa seveda v knjižnici. No, v zadnjem času je postala priljubljena še ena opcija, o kateri pa malce kasneje. In vsi tisti, ki knjige kupujemo, se kmalu znajdemo pred veliko težavo – pomanjkanjem prostora.
Ko sem bil otrok, se mi je zdelo, da doma nimamo ravno veliko knjig oziroma je bila težava bolj v meni, ker nismo imeli veliko knjig, ki bi si jih sam želel brati. Pa nismo imeli malo knjig – mami je bila včlanjena v tedaj edini in zelo priljubljeni knjižni klub in tako smo vsake tri mesece dobil vsaj en nov knjižni naslov. Danes mi je sicer smešno, če pomislim, da bi si v treh mesecih kupil eno samo knjigo, ampak so bili drugačni časi. Starša, predvsem mami, sta imela svoj nabor knjig in midva z bratom najinega. Kar nekaj otroških knjig iz tistega časa imam še vedno doma in sedaj v njih uživa naslednja generacija, torej moji otroci.
In ko sem postal starš, torej dobrih petnajst let nazaj, sem se odločil, da bom takrat edinemu (in načeloma ne zadnjemu) otroku omogočil, da bo imel pri roki vedno dovolj knjig. Začeli smo s kartonkami, ki jih je lahko »bral« tudi sam, nadaljevali s slikanicami, se navadili ločiti dobro od slabega in z obema naslednjima otrokoma se je količina knjig povečevala. Ker so pač vedno znova prihajale nove in nove knjige za (naj)mlajše bralce, saj so – če si starši to lahko privoščijo; to pač najboljše stranke. In izrazi, kot so »stranke« in »če si lahko privoščijo« lahko zvenijo grobo, ampak tako žal je. Knjižno založništvo je pač posel, v katerem prav zaradi res široke ponudbe ni lahko preživeti. Mnogi si pač ne vzamejo časa in kupijo prvo knjigo, ki jim pride pod roko, da je le naslovnica dovolj privlačna. Kot smo se že naučili v enem od preteklih zapisov – knjig pač ne gre soditi po platnicah (in pohvalah). Prej zaupajte priporočilom – otroške (še posebej pa mladinske) knjige založbe Miš, na kateri berete ta zapis, so odlične. Velika večina tistih, ki jih izda naša največja založba, Mladinska knjiga, tudi. Pa naj izpostavim še KUD Sodobnost, zanimive projekte Zavoda Škrateljc in sicer redke otroške izdaje založbe Sanje.
A nazaj k moji težavi. Število otroških knjig se je kopičilo in ker sem tudi sam strasten bralec (in kupec), se je večal tudi kup odraslih knjig, ki so praviloma tudi debelejše in zasedejo (še) več prostora. Mnogo kartonk smo podarili, pa tudi slikanic za najmlajše, torej predšolske otroke. Podarjal sem tudi svoje knjige – nekatere knjige so pač takšne, da jih prebereš in veš, da je še enkrat ne boš šel brat, lahko pa jo seveda podariš.
Najbrž bi se zgrozili, ko bi videli naše bivalne prostore. Kar je polic, so na njih knjige. No, pa plošče, nekaj filmov in LEGO kocke. Predvsem knjige, na vsakem koraku, dobesedno. In morda malo pretiravam (ampak najbrž ne), ampak v dvoinpolsobnem stanovanju je v tem trenutku najbrž okrog 500 knjig. Pa jih je najbrž več. In vsaj toliko (najbrž pa spet veliko več) je še spravljenih v kleti. V škatlah, z zrakom, zadevami proti moljem, zrakom itn., a mi to seveda ni všeč. Knjige, vse knjige, bi si želel imeti ves čas pri roki, enako otroci. Včasih me vprašajo za kakšen naslov, za katerega vem, da ga v zbirki imamo, a nimam pojma, kje knjigo najti oziroma sumim, da se skriva v eni od mnogih škatel v kleti. Če se bom kdaj preselil (ali če se bodo kdaj odselili otroci), vem, da bom imel en prostor, ki bo namenjen izključno knjigam. Veliko, ogromno polic, da bo prostor za vse. Lepo urejene in zložene. Na sredini pa udoben fotelj, mogoče gugalnik, v katerem bom sedel in bral. Pa vaše sanje?
No, pa še o tisti »novi« opciji, s pomočjo katere lahko knjige, ki jih morda ne želite več imeti, predate naprej in seveda upate, da bodo prišle v prave roke. Projekt je pred dobrimi desetimi leti začela še ena strastna bralka, Nina Kožar in simpatične hišice poimenovala Knjigobežnice. Lesene hišice, ki ste jih lahko opazili v parkih, ob igriščih, v vrtcih in še kje, imajo dovolj prostora za nekaj knjig, prek posebne Facebook skupine pa so udeleženci lahko napisali, katere knjige so pustili v kateri hišici. In tako so knjige krožile. Najbrž nekje v istem obdobju so s podobnim projektom poskusili na postajah LPP-ja in celo na samih mestnih avtobusih (kjer me še vedno navdušujejo nalepke, da so nekateri sedeži rezervirani za tiste, ki berejo), v zdraviliščih in na bazenih ter v nekaterih nakupovalnih središčih. Na območju Bohinja je pred kratkim zaživel prikupen knjigobežniški projekt Bohinjske potepinke knjižne blogerke Beti, ki jo na Instagramu najdete kot @knjiznibar. Takšni, hvale vredni projekti, seveda lahko živijo, če bomo v hiške knjige prinašali in ne le odnašali.
Knjige je lepo brati. Zelo lepo jih je podarjati. Lepo jih je kupovati, posojati in si jih izposojati. Dodajmo torej, da jih je lepo tudi izmenjevati. In tako kot smo si vsaj mi v otroških letih izmenjevali stripe, si priporočali zanimive knjige … je še kako pomembno, da vsega tega navadimo tudi naše otroke.
Matic Slapšak
