Zgodnjepomladansko sobotno popoldne na začetku decembra. Hladen veter z Antarktike je preganjal temne oblake, skozi katere so sem in tja le posvetili sončni žarki, ki pa niso prinašali toplote. Ulice predpotresnega Christchurcha so samevale, nas mišje tri pa je preveval občutek, da smo se znašli na koncu sveta. Prve ure na Novi Zelandiji so nam govorile predvsem to: od tu naprej ni nič …
Res je od takrat minilo že 14 let, a občutek je ostal. Že ob imenu dežele začutim samotnost neskončnih prostranstev, prvinskost, vonj po Antarktiki, surovost življenja v človeku tamkaj redko naklonjeni, a prečudoviti naravi. Vse to kaže tudi novozelandska književnost. Takrat smo šli po Legendo o jezdecu kitov. Na začetku založniške poti smo izkoristili priložnost spoznati deželo Maorov, katere knjige nas spremljajo že 15 let, celo prva knjiga mišje založbe je bila novozelandska Leon – strah moje mladosti avtorice Frances Cherry.
Pred kratkim sem v nedeljskem popoldnevu naletela na film Patriarh (v izvirniku Mahana, mimogrede, vreden je ogleda). Že po prvih prizorih sem sklepala, da mu je osnova knjiga Witija Ihimaere, legende novozelandskega pisanja. Z Atom Mišem sva imela priložnost spoznati tega mojstra besed maorskih korenin, celo večerjati z njim v restavraciji Gordona Ramseyja v Londonu. Res je, da je založniški kruh trd, a takšni trenutki so vredni več kot visoki zneski na računih. Zanimivo se mi je zdelo, da je pisatelj poudaril, kako mu je eden od njegovih študentov, Slovenec, povedal, da smo izdali dober prevod.
Novozelandska knjiga, ki je pravkar izšla pri nas, Pesem za kitovo pot domov, je še ena takšna, prav posebna in nekoliko spominja na Legendo. Dve pripovedni liniji še sploh. Prvo zgodbo pripoveduje kit orka, Kronist, njegova pripoved je prav tako lirična kot kitova pripoved v Legendi. Pri drugi zgodbi se podobnost konča. Najstnik z darkerskim stilom, ki so si ga privoščili na YouTubu in ki rad poje operno glasbo ter se spoprijatelji s kitom, je opisan v drugi zgodbi. Odlična, večkrat nagrajena knjiga, ki tako novozelandsko naravo in način življenja kot tudi starodavnost maorskih običajev povezuje s sodobnim življenjem mladih in digitalnimi mediji. Prvinskost, globoka občutja, a ne sentimentalnost v pisanju. Novozelandskost, kot pravi kit Kronist: Vsako srce mora slabiti svojo ozkosrčnost, ne pa se truditi, da bi drugemu ukradlo pesem. Hoteti več, delati za to, da bi koga prekosil, to je za majhne ume; za slabiče.
Do zdaj smo izdali že 18 novozelandskih knjig, večinoma mladinskih. Med avtorji je najpogostejše ime David Hill, ki je že obiskal slovenske mlade bralce. Polovico prevoda zadnjih dveh knjig je finančno podprl Arts Council New Zealand, 16 pa smo jih financirali sami. Z njimi smo slovenskim bralcem prinesli duh Nove Zelandije, ki ga je tudi Mandy Hager v Pesmi za kitovo pot domov položila na jezik Kronistu: Pri tem Lakotnikov nikdar nisem razumel; vsi imamo hrepenenja, dobra in slaba, izbrati moramo prijaznost ali hladnokrvno ubijanje – ali pa bomo večno lebdeli med njima in na nobeni od teh dveh front ne bomo dosegli dovolj. Izbrati moramo pot, premlevati pomene, živeti življenje, ki je predano dobremu cilju – ali pa jezditi nesrečne valove krivic. Zakaj bi se odločili, da si umažemo usodo, ko pa lahko pozdravimo modrost, dobro voljo, prijetne in občutene pesmi?
Novo Zelandijo smo mišji trije prevozili z avtodomom, še posebej se nam je v srce usidral južni otok. Lahko smo prespali kjerkoli – pa smo res izbirali čudovite kotičke. Pot smo začeli v Christchurchu. V izposojevalnici avtodomov nam je postregla prijazna mladenka, ki me je ob koncu procedur potegnila na stran, saj me je hotela vprašati nekaj zasebnega. Zanimalo jo je, ali bi morda jaz s tistega evropskega začetka Balkana vedela, od kod izvira njeno ime – Mojca. Menda so njeni stari starši prišli iz južnega dela
Avstrije, a jih ni poznala, pa se je trudila izvedeti pri turistih z našega konca sveta. Zelo se je razveselila, ko sem ji zatrdila, da je njeno ime v Sloveniji pogosto, in ji potem tudi poslala nekaj informacij o njem. Izkusili smo neposrednost in prijaznost Novozelandcev, kar nam jih je pač uspelo srečati na poti, ki je vodila po samotnih prostranstvih. No, tudi Slovence smo srečali, kje drugje kot pod zasneženimi vršaci in koga drugega kot kranjskogorske hribolazce. V vasici, ki je imela komajda kaj hiš, v skromnem marketu, kjer smo si oboji obnavljali zaloge.
Prevzela nas je tudi raznovrstnost dežele. Na jugu južnega otoka pokrajina, podobna Skandinaviji, s fjordi in neštetimi slapovi vred, proti severu južnega otoka se razprostirajo Alpe, na severnem otoku že eksotično zadiši, sever severnega otoka kaže tropske poteze. Ta nam je še ostal za naslednji obisk – če bo. Že dolgo si ga želim, a ne verjamem, da bom še kdaj pri volji za dolgo vožnjo do tja. Nova Zelandija bo verjetno ostala ena od mojih najljubših dežel, hvaležna sem za potepanje tam spodaj. Zato bi z vami rada podelila naslednje Kronistove besede: Sreča je spremenljiva sopotnica: v enem trenutku daje, v drugem vse pobere. Eden zmaga, marsikdo izgubi. Takrat sem mislil, da ne igram nobene vloge, da me odnese sem, tja, da me premetava vsak obrat plime. Zdaj vem, da ni tako. Vsi si po svoje kujemo življenje. Poslovimo se od Sreče. Poiščemo pogum v sebi. Poiščemo drznost. Poskusimo zaupanje in hvaležnost.
Kaj, moji zvesti sopotniki, se lahko iz tega naučimo? Tole, o, tole: da se sicer nagibamo k udobju, ki ga najdemo v rodovih – nihče ne ljubi samotnih življenj –, pa vseeno se moramo, da bi resnično preizkusili duha, vsi potruditi, da smo nekaj časa sami, da pobrskamo globlje, najdemo svobodo v nedejavnih časih in plavamo s svojimi najbolj skrivnimi jazi.
Pa kakšno novozelandsko knjigo preberite, da vam približa to čarobno deželo.