Večina izmed nas je zelo vizualnih bitij in če nam nekaj ne pade v oko oziroma ne pritegne našega pogleda, potem tega ne izberemo. To velja tako za ljudi, oblačila, igrače, hrano in seveda tudi za knjige. Tisti pregovor ne sodi knjige po platnicah je seveda povsem na mestu, a vsaj otroci prve knjige začnejo izbirati na podlagi tega, kako privlačna in mikavna je naslovnica.
Naslovnico poleg avtorja, naslova in ilustratorja seveda krasi kakšna ilustracija oziroma grafika, ki je pri najmlajših prvi in pogosto tudi odločilen dejavnik. Pomislite, kako bi bilo, če bi namesto spečih lepotic, rojenih zmagovalcev in nepremagljivih superjunakov naslovnice najljubših knjig vaših otrok krasili njihovi grozeči in grozljivi nasprotniki ali pa zgolj običajna in dolgočasna enobarvna naslovnica. In ko je opravljen prvi pozitiven stik, potem otroci raziskujejo naprej – seveda jih zanimajo ilustracije! Te so lahko barvne ali črno-bele, celostranske ali zlite z besedilom, lahko so na vsaki strani ali pa bolj poredko posejane po knjigi. Ampak seveda – biti morajo všečne, privlačne, simpatične, ravno prav uravnotežene med dobrim in slabim, svetlim in temnim … Starši smo malo bolj dolgočasni in zanima nas, ali je besedilo natisnjeno z velikimi ali malimi tiskanimi črkami, kako velike so črke in kako dolga so poglavja. Ceno pogledamo čisto na koncu, ko se otrok odloči, ali mu je knjiga všeč.
Zakaj omenjam ceno? Zato, ker je pogosto povezana s kvaliteto in količino ilustracij ter seveda tudi imenom ilustratorja, ki je napisan na naslovnici. Besedilo ni posebej »drago«, drage so praviloma trde platnice, kakšen neobičajen format in pa seveda barvni tisk, a najdražji del otroške knjige so ilustracije. In ne, to nikakor ni kritika, ampak bolj razlaga, zakaj so cene knjig, sploh tistih otroških, ne tako zelo debelih, tako zelo visoke. Veliko truda je vloženega, še posebej pri tistih, ki še vedno večino narišejo na roko in ne z računalniškim programom ali celo kar kupljenimi slikami, ki jih potem samo prilagajajo.
Pomen ilustracije si sicer vsak razlaga zelo po svoje. Avtor, ki piše, si je seveda ustvaril neko podobo in ker večina ne zna risati, je povsem prepuščen temu, kako bo njegovo delo interpretiral ilustrator. Ilustratorja vsaj tisti bolj uveljavljeni avtorji lahko izbirajo sami, ker jim je pač všeč nekogaršnji slog ali pa so z njim že sodelovali. Seveda pa ni nujno, da bo ilustrator na voljo. Ni jih tako veliko, dela pa jim ne manjka. Včasih ga izbere urednik oz. založba in proces izbiranja in potrjevanja končnih del, ki bodo šle v knjigo, je lahko dolg in zapleten. Ilustracija seveda lahko zgodbo dopolnjuje, torej je naslikan določen (pomemben) prizor iz zgodbe. V primeru odlične povezanosti avtorja in ilustratorja lahko ilustracija celo nadomesti del besedila in na ta način ilustrator postane soavtor. Takšni primeri so sicer bolj pogosti tam, kjer je ista oseba v dvojni vlogi – odlična primera sta recimo Brian Selznick in Walter Moers. Vsekakor pa mora biti izbran prizor prepoznaven in pomemben za lažje razumevanje dosedanjega dogajanja oziroma nadaljevanja zgodbe.
Sam sem z vsem naštetim spopadel, ko sem pripravljal svojo prvo knjigo, zbirko pravljic Zvezdne pravljice. Ena od idej je recimo bila, da bi ilustracije prispevali otroci prve triade osnovne šole (in tudi nekaj starejših), ampak smo hitro prišli do sklepa, da ilustracije za kaj takšnega ne bodo primerne. Ves čas sem imel v mislih sicer ime sorodnice, za katero sem vedel, da zna odlično risati, a nisem vedel, ali ima, takrat še dijakinja, sploh željo ustvarjati kaj takšnega. Pa sem vprašal in čeprav se je izziva sprva ustrašila, je Klara svoje delo odlično opravila. Ona se je takrat zelo pustila voditi mojim željam, kaj naj nariše, popravljala je in dopolnjevala, na novo ustvarjala in lahko povem, da je postopek dolg. Z založnikom smo kaj hitro ugotovili, da bo velika količina barvnih ilustracij stroškovno nevzdržna in žal nismo mogli uporabiti vseh, poleg tega ima tudi tiskarna svoja pravila tiskanja pol, zato je nekaj ilustracij v knjigi tudi črno-belih. Nekateri so mi kasneje sicer povedali, da je ilustracij premalo, jaz pravim, da jih je ravno prav. Padla je tudi kakšna opazka, da so preveč samostojne in naivne, jaz trdim, da so čudovite. Tako pravljice kot ilustracije in enkratna naslovnica (tudi to je ustvarila Klara in ni vzeta s kakšnega spletnega servisa za fotografije) odlično odražajo nas v tistem trenutku pred skoraj petimi leti. Danes bi marsikaj naredil drugače, a se bo to zgodilo pri naslednji knjigi. Zvezdne pravljice so popolne.
Morda bi na tem mestu lahko omenil vrsto slovenskih ilustratorjev, ki jih res občudujem in pri katerih vem, da ne bodo razočarali. Njihov slog je zelo različen, tudi tehnika dela, ampak se bojim, da bom koga nehote izpustil. Ko se mi med pisanjem po glavi podijo imena in pogledujem po policah, predvsem v otroški sobi, vem, da bi komu storil krivico. Že razmišljam tudi o tistih knjigah, ki so brez besedila, ampak je zgodba povedana zgolj skozi ilustracijo in jo lahko vsak bralec interpretira sam. Lahko pa rečem, da tiste slovenske knjižne založbe, ki skrbijo za slovenski jezik in podpirajo slovenske avtorje, podpirajo tudi slovenske ilustratorje. In prav je, da jih podprete tudi vi – bodisi z nakupom, izposojo ali širjenjem glasu.
Ali so torej ilustracije pomembne? Vsekakor. Ali smemo knjigo soditi po platnici? Seveda ne. Vsekakor pa je pomembno, da se otroci že v zgodnji fazi začnejo zavedati pomena kvalitetne ilustracije in njene vloge v zgodbi. In tako kot velja recimo v animiranih filmih, ni treba, da je vse popolno in zglajeno do zadnje podrobnosti – pomembna je vsebina, čutiti je treba globino in širino in prav to je tista ključna vloga, ki jo mora ilustracija »odigrati«, kaj tistega več bo dala (mlademu) bralcu.
Matic Slapšak