Zadnje čase si v knjižnici sposojam le eno knjigo na mesec, tisto, ki jo beremo na knjižnjih srečanjih v okviru naše splošne knjižnice. Rada se jih udeležujem, a imam še pri tej mesečni knjigi smolo. Že dvakrat se mi je zgodilo, da nisem vedela, ali naj jo sploh primem, zagotovo sem si pa po branju hitela razkužit roke. Pri tej zadnji sem si rekla, da upam, da je padla v umivalnik in ne v stranišče, vsa je bila zgubana od vlage.
Knjige so mi bile od nekdaj predmet poželenja. Imeti veliko knjig, svojo knjižnico doma, še več jih pa prebrati, je bila moja tiha želja od otroštva. Zdaj imam to in še več, s knjigami se profesionalno ukvarjam že skoraj dvajset let. Starih knjig, ki sicer dišijo po zatohlem, se ne branim, rada jih imam. Dihajo čase, ki jih ni več. Tudi nove imam rada, tiste naravnost iz tiskarne, a tudi te najprej odprem in poduham. Ko sem še hodila redno v knjižnico, sem se najprej zapodila proti novim izdajam. Ne samo zato, ker sem stare že prebrala, čisto vseh seveda še zdaleč ne, veliko pa. Zdaj si v knjižnici knjig ne izposojam več. Kupujem jih, včasih celo naročje. Da so knjige drage, je urbana legenda. Le vajeni smo, da jih dobimo zastonj, to je dobrina, za katero pač Slovenci največkrat nismo pripravljeni plačati. Jaz se na račun knjig raje odrečem cunji ali dvema in jih potem podarim naprej.
Zakaj si knjig ne izposojam več v knjižnici? To povedo tele fotografije.
Preprosto se mi knjige iz knjižnice, hm, kako naj rečem, da ne bo preveč grdo zvenelo, upirajo? Včasih celo gnusijo. Kaj bi se mi ne. Malo sem raziskovala po COBISS-u. Nekatere izmed naših knjig imajo kar visoko izposojo, čeprav nižjo od kakšnih najpriljubljenejših knjig konkurence – kako zdelane so šele tiste?
A vseeno, računala sem in pri marsikateri naši zelo brani knjigi je vsak izvod izposojen med sto petdeset in sto osemdeset krat. To pomeni, da ga je imelo v rokah še več ljudi, saj marsikateri izvod doma prebere več družinskih članov. Pustimo covid, a sprašujem se, ali je po štiristo, morda petsto rokah ali več lahko knjiga s higienskega vidika sploh še za vzeti v roke? Neoporečna zagotovo ni.
Še nekaj se mi zdi potratno, če ne celo smešno. Ko knjiga razpade, jo knjižnice dajo knjigovezu v prevezavo. Za to plačajo skoraj toliko, kot bi stala nova knjiga. A če bi povprašale založnika po nerabljenem izvodu, bi zagotovo dobile velik popust, saj gre za staro izdajo. Prevezana knjiga pa ima še vedno hudo prešlatano notranjost …
Razumem, da imajo knjižnice vse manj denarja za knjige. Zgrozim se, ko izvem, kakšen delež svojih sredstev sploh lahko namenijo nakupu knjig. Včasih je šlo za knjige menda več kot trideset odstotkov denarja, s katerim so razpolagale, zdaj slišim, da gredo številke že pod dvajset odstotkov. Številke v COBISS-u so pa dejstvo – pred desetimi in več leti so slovenske splošne knjižnice odličnega in berljivega romana kupile prek tristo izvodov, včasih celo proti štiristo, zdaj se ta številka giblje okrog dvesto izvodov, raje manj kot več. Res je, tudi bralcev je manj, a kljub temu. Menda obstaja nekje nek normativ, da bi se morala knjiga po petdesetih izposojah upokojiti. Ki ga seveda nihče ne spoštuje, kot kažejo številke.
Moja boljša polovica pravi, da če jo je tisti, ki si je knjigo izposodil pred njim, bral pri kosilu, še gre, če jo je bral pa tam, kamor hodi še cesar peš, pa, hm … Velja razmisliti.
