Oni dan zjutraj sem sedela v čakalnici zdravstvenega doma. Na enih vratih je pisalo »Rentgen«, na drugih »Ordinacija za pljučne bolezni«, na tretjih »Diabetološka ambulanta«. V čakalnico je stopila urejena mlada dama tja proti tridesetim in odločno potrkala na tretja vrata. Ko je medicinska sestra odprla, ji je dama pomolila zdravstveno kartico in rekla: »Na rentgen pljuč sem prišla.« Nič ji ni bilo nerodno, ko jo je sestra usmerila k drugim vratom in ji pokazala, kaj je pisalo na njih. Torej tudi kratkih, a velikih napisov na vratih mladenka ni znala prebrati. Ali pa so ji bile predolge besede.

Spomladi enkrat je bilo, ko sem pričakovala paket, ki naj bi mi ga pripeljal eden od dostavljalcev s tremi črkami na kombiju. Ker paketa ni in ni bilo, sem povprašala pošiljatelja, kjer so mi zatrdili, da je bil paket dostavljen. Raziskovala sem naprej, vse do šoferja kombija. Na koncu  sem odkrila, da je bil paket dostavljen v vas na drugem koncu Domžal, ki se imenuje Goričica. Res ima prve tri črke enake naši vasi Gorjuša, a vendarle, ime vasi je popolnoma drugačno. V eni od hiš v tisti vasi me je čakal neodprt paket.

Dva primera, nadvse zaskrbljujoča. Ne glede tega, kdo bo bral knjige (očitno jih prav kmalu ne bo nihče več). Tokrat ne. Gre za branje posameznih besed. Da, samo besed. Popolnoma osnovno bralno pismenost, ki naj bi se je naučili v prvih razredih osnovne šole. Branje napisov na vratih, branje krajevnih tabel … Preprosto razlikovanje črk.

Kaj nikogar v tej državi to ne skrbi? Če ljudje ne znajo prebrati besede, dveh, tudi ne znajo prebrati kratkih twitov, hm, to bi moralo zaskrbeti vsaj …

Ne gre za funkcionalno pismenost, o čemer pišem. Gre za popolnoma osnovni nivo bralne pismenosti – menda je test Pisa pred tremi leti pokazal, da je na prvem nivoju bralne pismenosti (od šestih nivojev) kar vsak peti slovenski mladostnik. Ki ne zna prebrati, kaj piše na vratih ordinacije v zdravstvenem domu.

Kot ni Gorjuša enako Goričica, v neki proizvodnji ni enako »ustavi« ali »poženi«. Ni enako »skuša« ali »skuta« v recepturi, čeprav so prve tri črke v besedah enake. Le kdo je podaril dostavljalcu, ki ne zna ločiti črk, vozniški izpit? Se res morda lahko kupi? Pa ni nekdo takšen nevaren na cesti? Ni nekdo takšen nevaren kjer koli? Sploh še obstaja poklic, ki bi ga lahko opravljali nepismeni ali ljudje na prvi stopnji bralne pismenosti? Ki jih je v naši okolici vse več, digitalizaciji navkljub. V mojih mladih letih so nas strašili, da če se ne boš učil, boš smetar. Hm, morajo smetarji znati brati? Seveda morajo, če ločujejo odpadke. Dandanašnji ni poklica, ki bi ne zahteval vsaj osnovne bralne pismenosti.

O papirnati Nacionalni strategiji za razvoj bralne pismenosti pa tokrat raje nič …