Zdaj, ko smo že dodobra zakorakali v 2019, se je fino ozreti nazaj na tisto, kar je bilo v letu 2018 najboljše. Pri knjigah je super to, da počakajo, da lahko tiste, ki so v letu 2018 pri nas poskrbele za precej smeha in malo tišine, v letu 2019 podobno uslugo naredijo komu drugemu.
Pri nas je nesporni zmagovalec lanskega leta strip, katerega naslovni junak ima pasjo glavo in trup policista, skozi celoten strip pa se oglaša le z »liz, liz«, »šavs« in »bevsk«.
Pasjega moža sem prinesla domov kot idejo za večerno branje – Kapitan Gatnik je vedno znova nasmejal štiri- in šestletnika, medtem ko je bila desetletnica vedno bolj mnenja, da se fore ponavljajo. Pasji mož se je tako zdel dobra alternativa. Ampak do skupnega večernega branja ni nikoli prišlo. Čez par dni, ko smo zaključili prejšnjo knjigo in je končno prišel na vrsto, so ga namreč mulci znali na pamet. Namesto večernega branja sem bila tako povabljena na večerno predstavo:
Petrček: »12 krofov, prosim.«
Prodajalka: »Pozdravljeni pri Dvojanskih krofih.«
Petrček: »Uf … Živjo, 12 krofov, prosim.«
Prodajalka: »Kaj lahko postrežem?«
Petrček: »12 krofov, prosim!«
Prodajalka: »Oprostite, prodajamo jih na ducat.«
Petrček: »Prav, jih bom pa vzel ducat.«
Prodajalka: »Oprostite, nimamo jih ducat, ampak samo 16.«
Petrček: »V redu! Daj mi jih 16!!!«
Prodajalka: »16 kajzeric!«
Petrček: »Počakaj malo! Krofe sem rekel, ne kajzerice!!!«
Prodajalka: »Joj, odločite se že enkrat! … Bi posebno?«
Petrček: »Posebno?!!? Zakaj?«
Prodajalka: »Za v kajzerice!!!«
Tako smo ugotovili še nekaj: da je od stripa do drame oz. od pregovorno najbolj priljubljene oblike mladinskega čtiva do tiste najmanj priljubljene pravzaprav le en korak. Tako je bralka št. 1. po tem, ko je pri babici našla Linhartovega Matička in Županovo Micko, tudi ta zelo hitro vzela za svoja. In bila potem precej dobre volje, ko so obe komediji uprizorili tudi v ljubljanski Drami – menda sta bili zelo dobri.
V jeziku bralke št. 1 je »zelo dober« kar hud presežnik. Čeprav vedno težje tekmujem z njo v številu prebranih knjig, sta bili letos »zelo dobri« menda samo dve. No, na prvem mestu je pravzaprav trilogija, in sicer Bartimeusova trilogija Jonathana Strouda. Potem ko je bralka št. 1 vstopila v Stroudov svet džinov in čarovnikov, je njeno navdušenje nad serijo o Harryju Potterju precej upadlo – Stroud se namreč posveti predvsem temu, kar pri Rollingovi nekako pogrešamo: družbenopolitičnemu sistemu, v katerem sobivajo čarovniki in navadni ljudje, razvoju likov in študiji sivin.
Druga »zelo dobra« knjiga po mnenju bralke št. 1 pa je Momo ali Čudna zgodba o tatovih, ki so kradli čas, in o otroku, ki ga je ljudem vrnil. Knjiga s seznama za domače branje – toliko o nepriljubljenosti obveznega branja.
Tudi bralec št. 2 se je letos prelevil v samostojnega bralca in s tem dobil pravico do glasovanja. Pri njem je bila izbira povsem jasna: Grdavši. Najprej tisti, namenjeni najmlajšim: Grdavši in dež. Branje je namreč najprej steklo čez velike tiskane črke. A čeprav na slovenskem trgu niti ni malo knjig z velikimi tiskanimi črkami, jih je le malo primernih za bralce začetnike. Dolge zgodbe s težkimi besedami, z malo dogajanja in s
čudno izbiro postavitve besedila pogosto niti mene ne mikajo. Kaj šele nekoga, ki v branje vlaga mnogo več napora. Grdavši Gaje Kos z odpiljenimi liki, bogatimi ilustracijami Zvonka Čoha, s humorjem, ki nagovarja prav ciljno publiko, in ne nazadnje preprostimi stavki, v katerih se težko zaplezaš, so očitno prava kombinacija. In čez nekaj mesecev, ko velike črke niso bile več aktualne, tekst pa je znal tako rekoč na pamet, je Grdavše in dež na nočni omarici zamenjala Grdavši in presenečenje.
Sicer pa je tudi bralec št. 2 predvsem navdušenec nad stripi. In če je Pasjega moža posvojila vsa družina, je Škatla predvsem njegova. Pustolovski strip nemških avtorjev je namenjen prav prvim bralcem. Lani smo na stojnici založbe VigeVage debatirali o tem, zakaj se potemtakem niso odločili za velike tiskane črke, ki v stripih niti niso redke, zdaj pa priznavam, da odločitev razumem in podpiram: font je velik in čitljiv ter tako mlademu bralcu izjemno naklonjen. Ko je eden od bradatih mož pod smreko pustil drugi del stripa Škatla – begomarčki in vremenski čar, smo tako imeli debelo uro miru, pa čeprav je bralec št. 2 zelo poskočne sorte bralec, ki včasih poskakuje tudi med tem, ko bere.
Tudi jagodni izbor 2018 bralca št. 3 je povezan z bradatimi možni in sorodnimi nadlogami. Najprej je bil, tik pred invazijo bradačev, rojstni dan, za katerega si je bralec št. 3 kar sam naročil darilo: Zelena jajca in krača. Klasiko dr. Seussa smo si najprej izposodili v knjižnici in bili navdušeni. Bralec št. 3 tako zelo, da je glasno nasprotoval vračanju knjige v knjižnice – po njegovem mnenju imamo doma cel kup knjig (od Aristotela do Žižka), ki jih lahko brez problema odnesemo v knjižnico, zakaj bi torej vračali tisto, kar je fino imeti ves čas pri roki.
Ko je čez nekaj tednov darila nosil tisti bradač, ki nas ima najbolj v čislih in pod smreko pušča knjige, pa je prišlo presenečenje: Si videl leva? Pa smo brali: enkrat, dvakrat in proučevali ilustracije Arjana Pregla. In po dnevu premisleka je bralec št. 3, ki je bolj preudarne sorte, prišel na dan z ugotovitvijo: »Točno to sem rabil.« Super je, da sta knjigi, ki kraljujeta na seznamu bralca št. 3 in sta posledično dnevno v branju, všeč tudi vsem ostalim – zelo všeč pravzaprav: nonsense dr. Seussa in Daniila Harmsa s svojo kompleksnostjo nagovarja cel poligon bralcev. Odpira vprašanja in pušča, da sami rijemo po njih, kolikor globoko pač gre.
Tudi mene je zajela decembrska bralna mrzlica. Na Slovenskem knjižnem sejmu sem se najprej zagrebla za sveže natisnjen Leninov park. Tadej Golob je po mojem mnenju eden od najboljših sodobnih slovenskih avtorjev, z izjemnim občutkom za tempo, jezik in opisovanje okolja. Pri Leninovem parku se seveda ponujata predvsem dve primerjavi. Prva s predhodno Golobovo kriminalko Jezero: Leninov park je še boljši, kompleksnejši, bolj samosvoj, še bolj slovenski. In smo že pri drugi primerjavi – z Jojem Nesbojem, norveškim »kraljem« kriminalke, ne nazadnje se zdi, da je preskok iz ledeno mrzle zime v Jezeru v peklensko vroče poletje v Leninovem parku Golob izvedel po Nesbojevem zgledu. Po moji oceni je Golob s svojim opisovanjem sodobne Ljubljane in vlečenjem različnih niti boljši romanopisec, Nesbo pa s svojo preverjeno strukturo kriminalnega zapleta boljši pisec kriminalk. Vprašanje pa je, koliko nista obe lovoriki komplementarni – je sploh mogoče osvojiti obe? Da je mogoče napisati Modernega klasika in hkrati kriminalko pa dokazuje Skrivna zgodovina Donne Tartt, za prevod katere je Uroš Kalčič letos prejel Sovretovo nagrado. Kriminalka, v kateri vemo, kdo, koga, kdaj in kje, a nas skozi divje branje skozi več kot 500 strani vleče predvsem »pa potem?« razvojni roman, ki je hkrati roman nekega prostora in časa, premislek mladosti, jezika in umetnosti.
Predvsem pa roman v izjemnem prevodu, kar bi pravzaprav lahko zapisala za celoten jagodni izbor našega leta 2018 – brez Gorenčevih prevodnih domislic v Pasjem možu, živega jezika Škatle v prevodu Anje Golob in posrečene prepesnitve Zelenih jajc in krače prevajalke Urše Vogrinc Javoršek se verjetno nobena od naštetih knjig ne bi znašla na našem seznamu.
Pa še za konec: bralec št. 5 (starejši, bradat, ampak ne eden izmed prej omenjanih dobrih mož) se vsako leto pritožuje, da ga izpuščam iz letne analize jagodnega izbora. Zatorej: z njegove bralne police je top 2018 knjiga The book of why avtorja Judea Pearla – knjiga o statistiki iz žanra popularne znanosti. Če ste mislili, da je statistika nezanimiva, si po branju te knjige premislite, trdi. Še računam, kolikšna je verjetnost, da ima prav.
Tina Bilban