Piše Mati Miš
Jesen prinaša plodove tudi založnikom. Ne samo, da je proti koncu leta prodaja knjig nekoliko boljša, tudi velik del nagrad in priznanj se podeljuje v tem času. Na mišjem koncu smo letos doživeli leto, kot še ne doslej. Želi smo, kar smo dolga leta sejali. Pa velja ob vseh prejetih nagradah in priznanjih tudi postati in razmisliti. (Če/ali) kaj veljajo, so res čokoladni bonbončki, ki nagrajujejo dobro delo, ali pa so bolj gorivo za netenje nevoščljivosti in metanje polen pod noge? Bomo videli naslednje leto …
Se mi je nedavno zgodilo, ko sva z Atom Mišem sedela na kavi z nekim mojim žlahtnikom in sem se vsa vesela pohvalila, da bomo na prireditvi v sejemskih dnevih dobili še dve nagradi, da mi je možak odgovoril: ‘Oj, bo to denarja!’. Zafrkljivo, zame celo ponižujoče, saj nisem človek, ki bi vse abstrahirala na žvenket evrov kot, zdaj že vem, več ljudi kot ne. Če že delam bolj ali manj zgolj za preživetje mi je veliko priznanje in veselje, če kdo od avtorjev kakšne naše knjige prejme nagrado ali priznanje za delo, ki je izšlo pri nas – pa četudi se nagrajevalec ne spomni, da je imela založba kaj zraven (saj veste, avtor odda besedilo založbi in puuufff, odlična knjiga je že na policah). Skratka, omembe vrednega finančnega učinka nagrade nimajo, to lahko kar odmislimo, so pa zelo dobrodošlo sredstvo za opozarjanje na dobre knjige. Zato nobena nagrada ni odveč, nikoli jih ni preveč, če le vzbudijo pozornost.
Eno presenečenje za drugim
Če dobro pomislim so bile skorajda vse letošnje nagrade, ki smo jih prejeli ali so jih prejeli naši avtorji, za nas v založbi veliko presenečenje. Saj je res, da se trudimo delati dobre knjige, a večine priznanj nismo pričakovali, niti upali ne nanje. Le za uvrstitev na častno listo IBBY smo že lani vedeli. Celo za uvrstitev med bele vrane Munchenske otroške knjižnice sem bila prepričana, da je letos ne bo. Šestkrat smo bili že uvrščeni, zadnja leta kar po vrsti, in zavedam se, da ni nič samoumevno. Vseh priznanj smo bili resnično iskreno veseli.
Letošnji dve nominaciji od desetih za nagrado desetnica me nista presenetili, pravzaprav neskromno pravim, da bi bila kakšna več povsem zaslužena. Deset nominirancev!¨Če potegnem malce na žlehtno, vsak drugi član mladinske sekcije … A vem za gnetenje za nagrade DSP, približno razumem, kako gre podeljevanje in jasno mi je, da več kot dve nominaciji naša založba težko dobi. Zato daleč od tega, da bi bili razočarani.
Smo pa malo za tem doživeli veliko presenečenje, ko sva še v Avstaliji z Atom Mišem izvedela, da smo izbrani za naj založnika leta 2016. Že nekaj let, vse od tedaj, ko je naziv založnika leta prejel knjigotržec, so prihajali namigi, da je Ata Miš v igri. Pa jih nisva nič zares jemala, pravzaprav sva se že malce šalila na ta račun. Namesto na podelitvi sva uživala v Singapurju in bila ponosna na Malega Miša, ki je šel po priznanje.
Veliko presenečenje je bila tudi nagrada večernica. Saj smo se zavedali da je celotna knjiga, ne le besedilo Kako zorijo ježevci, izjemna. A ko malo spoznaš mehanizme podeljevanja nagrad, ki pogosto delujejo v smislu: ‘temu smo jo že dali, ta jo je že dobil, zdaj je na vrsti tale’ pričakuješ, da bo tudi tokrat tako. Komisija pa je vztrajala pri kakovosti in menda enoglasno odločila tako, kot je.
Največje presenečenje pa so bile letos zlate hruške in kar dve priznanji. Da je najvišjo oceno prejelo kar tri četrtine naše produkcije, tri četrtine mladinskih knjig, ki smo jih izdali v letu 2015, je po mojem mnenju nekaj neponovljivega. Če bi delali zgolj prevodne knjige, bi ne mislila tako. Kupiš odlično (po možnosti nagrajeno) delo, najdeš odličnega prevajalca, se potrudiš pri obrtniškem delu, pa morda pade hruška – no, nekaj takega dokazuje tako velik del zlatih hrušk za prevodna dela, kar dve tretjini jih je. Zlato hruško za izvirno domače delo pa je dosti bolj zahtevno donegovati in pridelati. In še dve priznanji za povrh, za najboljšo izvirno domače delo, pa še za prevodno, kaj takega se težko sestavi skupaj. V veliko čast nam je, predvsem pa hudo breme za vnaprej, obveza, da se bomo še bolj trudili.
Sedli in zajeli sapo smo tudi, ko smo izvedeli, da smo založba z največ nominacijami za nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, hm, dvema od petih. Saj se zavedamo kvalitet nominiranke in zmagovalke, a vseeno. Ne počnemo namreč ničesar takega, kar bi naše ‘kandidature’ podprlo, ne lobiramo, ne predlagamo sami sebe in podobno (saj veste za primer samopredlagateljice za Schwentnerjevo nagrado). Pri nas vso energijo vlagamo v pripravo knjig, zato se toliko bolj čudimo. Tudi temu denimo, v kakšni družbi se kdaj znajdejo naše slikanice. A to je pač odločitev komisij, mi nismo tisti, ki bi imeli pravico kaj reči.
Tudi podeljevalci sejemske nagrade za najbolje oblikovano knjigo so nas presenetili, ko so v kategoriji leposlovne knjige – poezija odlikovali podobo naše Kosovelove knjige. Vemo, da si to zasluži, a kaj, ko kot oblikovalec ni naveden nekdo, ki sodi v oblikovalski ceh, oblikovala sta jo namreč skupaj Mali Miš in ilustrator. Mali Miš se oblikovanja vsake knjige loti odgovorno, raziskovalno, to počne že desetletje in čeprav ni šolan na tem področju, morda ravno zato toliko bolj resno zastavi svoje delo. Moje izkušnje z oblikovalci in oblikovanjem (tudi še iz prejšnjega življenja) bodo prav kmalu snov za zanimiv blog.
Podeljevanja – od vzornih do sramotnih
Pri vseh teh priznanjih smo imeli možnost doživeti tudi različna podeljevanja. Je bilo toliko takšnih, ki si zaslužijo pridevek ‘sramotna’, kot tistih slovesnih ali vsaj korektnih. Lepo, da je večernici uspelo priti na nacionalno televizijo, če bi ne bila oddaja nekakšna burka z zelo primitivnimi štosi in besedili. Razumem, po vsej verjetnosti organizatorji/podeljevalci nagrade tu niso imeli možnosti kaj dosti (ali sploh kaj) spremeniti, podrediti so se morali nacionalki. Sprašujem pa se, ali ni bilo možno v scenarij uvrstiti vsaj kratke obrazložitve nagrade in posvetiti zmagovalcu vsaj minute ali dve več na račun kakšnega smrklja manj. Cela prireditev je izzvenela kot norčevanje, nagrada je bila samo nekaj za mimogrede. Zunanji blišč in vsebinska beda. Prejšnja leta so bile podelitve dosti boljše.
Navzven in navznoter beda pa je bila podelitev nagrade Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico. Sramota po dolgem in počez. Ušla sem še pred koncem in sprašujem se, ali bi ne bilo bolje nagrade ukiniti, če podeljevalec ne zmore sredstev niti za moderatorja. In da ni bilo mogoče dati minute nagrajeni avtorici in ilustratorju ne razumem, sploh zato, ker sta bila oba pripravljena na pogovor. Organizator nam je namreč vnaprej napovedal razgovor z avtorjema, ki pa je bil, ne da bi avtorja o tem obvestil, odpovedan. Zagotovo sta se počutila opeharjena. Opeharjeni so bili tudi novinarji, kar jih je bilo na podelitvi, ki so ju potem vsak posebej spraševali iste stvari, ki bi jih lahko slišali že z odra. Poslušati dr. Saksido, ko pripoveduje o bralni pismenosti je vedno užitek, a pri podeljevanju nagrad bi morali biti v središču pozornosti nagrajenci, ustvarjalci. Milo rečeno – bilo je sramotno. Naj se podeljevalci vprašajo o smislu takšnega podeljevanja.
Če že grajam, pa naj tudi pohvalim. Prireditev zlatih hrušk je bila kot vedno vzorna, letos še bolj zanimiva zaradi pogovora s pisateljicama. Tudi petkova podelitev v organizaciji Slovenske sekcije IBBY, revije Otrok in knjiga in Bralne značke je bila odlično izpeljana, ker pogovor z avtorji ni bil predolg, doziranje je bilo ravno pravšnje.
Za konec pa še o včerajšnji nagradi, kjer nas ni bilo zraven. Za nagrado ‘knjiga leta’, ki jo podeljujejo na sejmu, nismo niti poslali knjig v presojo, ne delam si utvar, da bi kakšna od naših prišla med nominiranke. Nagrada ustanovljena v smislu ‘kaj naj še naredimo, da bo sejem bolj zanimiv’ se mi sicer zdi kar nekaj, malo mešano za poživitev sejma pač, čeprav dobrodošlo promocijsko orodje za opozarjanje na knjige. Pa me je presenetila – letošnja zmagovalka je tista prava, povsem si je zaslužila zmago, čestitke avtorju in založbi za takšno knjigo!
Da ne pozabimo – v letu 2016 smo prislužili naslednja priznanja:
- naj založnik leta 2016
- uvrstitev na častno listo IBBY 2016: Peter Svetina, Ropotarna
- nagrado večernica 2016: Peter Svetina, Kako zorijo ježevci
- nagrado Kristine Brenkove 2016 za izvirno slovensko slikanico: Ida Mlakar, Peter Škerl, O kravi, ki je lajala v luno
- priznanje zlata hruška za izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo 2015: Nataša Konc Lorenzutti, Kdo je danes glavni
- priznanje zlata hruška za prevodno mladinsko leposlovno knjigo 2015: Alen Mešković, Ukulele jam, prevod Damijan Šinigoj
- nagrado 32. Slovenskega knjžnega sejma za najbolje oblikovano knjigo v kategoriji leposlovje – poezija: Srečko Kosovel, Barž = Kons, oblikoval Anže Miš
- diplomo zmagovalca Slavic Book Fair Minsk: Ivan Tavčar, Visoška kronika, priredba Iztok Ilich, ilustracije Damijan Stepančič
- uvrstitev med White Ravens IJB Munchen (Bele vrane) 2016: Ida Mlakar, Peter Škerl, O kravi, ki je lajala v luno
- nominacijo za desetnico 2016: Damijan Šinigoj, Iskanje Eve
- nominacijo za desetnico 2016: Dim Zupan, Jaz, Franci Grdi
- nominacijo za večernico 2016: Nataša Konc Lorenzutti, Kdo je danes glavni
- nominacijo za nagrado Kristine Brenkove 2016 za izvirno slovensko slikanico: Peter Svetina, Ana Razpotnik Donati, Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom
Še enkrat hvala avtorjem in vsem sodelavcem, ki ste soustvarjali te knjige!