Knjižni sejem je pred vrati. Po nekaj covidnih letih spet v živo. Spomnim se, kako sem z otrokoma tisti zadnji sejemski dan odšel na sejem (takrat še v Cankarjevem domu), srečal kopico znanih obrazov in kako smo se domov vrnili s kupom knjig. Za vsakega ena (ali pa dve, če sem iskren). In čeprav že od otroštva rad berem, nisem nikoli prav rad obiskoval Knjižnega sejma.

Zakaj? Razlog je pravzaprav preprost – v sklopu pouka so nas v Kamniku vkrcali na avtobus, odpeljali do Cankarjevega doma in potem smo imeli tam uro ali dve. Za obisk sejma. Knjige konec osemdesetih oz. v začetku devetdesetih niso bile poceni. Obdobje tranzicije, ko je oče zaradi hude poškodbe ostal brez dela, kamniške (pa ne le kamniške, seveda) tovarne pa so se borile za preživetje in propadale. Niti najmanjše možnosti ni bilo, da bi staršem rekel, ali mi dasta denar, da bi si kupil kakšno knjigo. Novo knjigo sem dobil vsake tri mesece (iz najslavnejšega slovenskega knjižnega kluba), pa morda kakšno ekstra za rojstni dan. To je dejansko pomenilo, da sem šel sejem obiskat in za knjižnega molja je bilo to prej mučenje kot užitek. Takrat seveda nisem razmišljal tako, a ko se vračam v tiste čase, so se občutki spremenili. Na srečo smo imeli dobro založeno šolsko knjižnico, pa tudi Mestna knjižnica ni bila napačen prostor, le da so bile tam povečini zaposlene vsega naveličane in precej zoprne gospe, ne pa knjižni zanesenjaki.

Knjižni sejem sem potem bolj aktivno začel obiskovati v srednji šoli, ko sem imel žepnino in kaj denarja od poletnega dela in s tem nisem prenehal. Ni se zgodilo samo enkrat, da sem bil tam ne le enkrat, ampak morda kar vsak dan. Vedno sem pač opazil kakšno novo izdajo. Prvi dan sem res gledal, drugi dan listal, razmišljal in največkrat zadnji dan kupoval. Knjige tudi danes niso poceni in na srečo je v sklopu sejma mogoče tudi novosti kupiti po nekoliko nižjih cenah, kar seveda toplo pozdravljam. Če lahko kupim recimo štiri knjige in pri nakupu prihranim za še eno ali dve, toliko bolje.

Omeniti in izpostaviti moram Sejem s kavča, ki ga je ekipa zanesenjakov izvedla v covidnem času in druge e-oblike, s katerimi so založbe skrbele, da smo še vedno lahko prišli do knjig. Ampak izkušnjo sejma je pač nemogoče prenesti v virtualni prostor. Sprehoditi se med stojnicami, knjige prijeti v roke, pogosto se še voha tiskarsko črnilo, strani so še malce zlepljene … S knjigami in knjižnim sejmom je podobno kot z obiskom pekarne. Seveda lahko hrano naročimo prek spleta, pa se ta nakup pač ne more primerjati z obiskom pekarne, kjer zadiši že, ko odpreš vrata in te pričaka val toplote ter prijazen pozdrav in širok nasmeh.

Veselim se prihajajočih dni, čeprav na novi lokaciji (Gospodarsko razstavišče), srečanja s starimi in novimi prijatelji, sprehoda med policami, pregledovanja novosti in izbiranja ter številnih spremljevalnih dogodkov, pogovorov in razstav. Veselim se odhoda domov z novimi prijateljicami – novimi knjižnimi izdajami. Seveda bom s seboj vzel tudi otroke – knjig jim ne manjka, a želim, da tudi oni čutijo ta sejemski utrip, da jim je to doživetje in ne šolska obveznost. Želim, da si bosta ogledala ponudbo in si izbrala eno (no, mogoče dve) knjigi, ki si ju res želita imeti.

Pa ne pozabite, da je pred vrati december in da je za mnoge to čas obdarovanja. In knjiga JE odlično darilo. Podarite jo sorodnikom, prijateljem, sodelavcem, sami sebi … podarite jih tistim, ki sploh ne berejo. Pač podarite jim knjigo, za katero menite, da bi jo RES morali prebrati.

In če imam iz otroštva nekako potlačen ta slab občutek obiskovanja Knjižnega sejma, naj vam zaupam še kako živ spomin. Eden najlepših iz mojega otroštva. Bila je druga polovica osemdesetih, ko je izšla zbirka štirih knjig s pravljicami Walta Disneyja. Tisti malce starejši se jih boste spomnili po barvitih naslovnicah – najprej so bile štiri in kasneje še štiri. Tiste knjige sem si res želel, a pač v delavski družini z dvema skromnima plačama denarja zanje ni bilo. A saj veste, kako pravijo – če si nekaj res močno želiš, se ti bo želja morda uresničila. In meni se je. Pod novoletno smrečico me je čakal velik in težak paket – že ko sem ga dvignil v roke, sem začutil obliko knjige. No, štirih knjig. Še sedaj jih imam – bral sem jih vsem trem otrokom, kasneje so jih brali oni in upam, da jih bom nekega dne morda bral svojim vnukom. Knjige so resnično moje najboljše prijateljice že od malih nog, enako velja za moje otroke in prijateljske vezi bomo na Knjižnem sejmu še okrepili. Upam, da se vidimo.

Matic Slapšak