December je praviloma mesec, ki me vsako leto pahne v nekakšno malodušje, lahko bi rekel celo na rob depresije. To je mesec, ko za razliko od trgovcev in skladišč, naredim osebno inventuro. Ozrem se v iztekajoče se leto in razmišljam …
Priznati moram, da bom leto 2022 (najbrž) končal pomirjen sam s seboj. Kar je bolj izjema kot pravilo, saj slovim kot človek, ki ni nikoli zadovoljen in bi vedno rad boljše. Letošnje leto je bilo, hm, naporno. Po petindvajsetih letih, od tega šestnajst let zakona sem se ločil. Najstarejši sin je zaradi številnih težav in nesoglasij odšel od doma. Ljubezensko srečo sem – vsaj tako je sprva kazalo; hitro znova našel, a kot se je izkazalo, prehitro. Zaključila se je tudi ta zgodba, pa čeprav se je komaj dobro začela. Spoznal sem veliko novih, zanimivih ljudi. Zamenjal sem službo in še naprej lahko delam nekaj, v čemer uživam. Prvič se mi je zgodilo, da sem šel z otroki sam na počitnice in – preživeli smo. Vsekakor so se mi tudi takrat določene stvari postavile na svoje mesto, kje je naš odnos, na katerih področjih moramo delati … ni preprosto in ne bo preprosto. In obstaja veliko spominov, ki so ostali – sprehodi, pogovori, plavanje, sedenje na plaži, druženje v apartmaju … Obiskal sem kar nekaj odličnih koncertov, si kupil gramofon in začel ustvarjati zbirko vinilnih plošč. Dobil sem nov tatu, ki simbolizira nek nov začetek. In z mlajšima otrokoma bomo šli drugo leto prvič v Pariz – ne le, da bomo iskali eno najlepših evropskih prestolnic, ampak si bomo poleg številnih znamenitosti ogledali tudi dva koncerta Metallice, za otroka bo tudi to prvič.
In seveda pridemo do knjig, zelo pomembnega dela ne le zadnjega leta, ampak kar življenja. Prebral sem jih, po tistem števcu na aplikaciji Goodreads, do sedaj nekaj več kot sedemdeset. Moj načrt ob začetku leta je bil, da moram prebrati vsaj eno knjigo na teden in zaenkrat uspeva. Berem tudi stripe in risoromane, ki se jih praviloma bere hitreje, podobno velja za otroške in mladinske knjige. Pred kratkim sem se pogovarjal z glasbenikom Trkajem in je beseda nanesla tudi na moje pisanje člankov za moj osebni blog Maticpiše.com, kjer praviloma objavim dve novi mnenji na teden. Na leto to pomeni več kot 100 napisanih člankov in seveda enako število prebranih knjig (oz. poslušanih plošč, saj občasno napišem tudi kaj o glasbi). In me je Trkaj vprašal, ali v tem uživam, ker zveni kot nekaj, kar počnem zato, ker sem tako odločil, torej malo na silo. Odgovoril sem mu, da ne, da v prvi vrsti uživam v branju, ker si tako res širim obzorja, krepim svoj besedni zaklad, pisateljski način izražanja in razmišljanja, kot drugo pa uživam tudi v pisanju. Ja, želel bi si pisati svoje stvari, svoje ideje in prišel bo čas tudi zato, a v tej fazi to dojemam kot nekakšen intenziven trening. In, ko bom sam pri sebi začutil, da tega tempa dveh objav tedensko ne zmorem več, bo objav pač manj. Ne živim od tega in to je moj hobi. In hobi naj bi predstavljal nekaj, kar te veseli.
Obenem moram priznati, da me je moje vestno pisanje člankov za blog – ki jih, roko na srce, v Sloveniji ne manjka in mnogi so zagotovo bolj zanimivi od mojega; pripeljalo tako do mesečnega pisanja prispevkov za založbo Miš, ki ga ravnokar berete, številnih objav mojih mnenj o knjigah na spletnih straneh založb ali avtorjev, kakšnega prepisanega članka v večjem mediju od mojega bloga, gostovanja na televiziji, somoderiranja pogovora na Knjižnem sejmu, …
Blog sem v prvi vrsti sicer začel ustvarjati zato, ker res rad pišem in ker pri mediju, s katerim sem odlično sodeloval v preteklosti, z menoj niso želeli več delati. Mojih člankov niso hoteli objavljati niti zastonj. (Nova) uredniška politika in novi agresivni novinarski obrazi, ki sicer najraje delajo po »copy-paste« principu. V preteklosti sem zgradil odlične odnose s številnimi slovenskimi založbami in tudi tega seveda nisem želel izgubiti in zdi se mi, da sem v tem letu odnose še okrepil, jih z nekaterimi zasnoval oz. stkal na novo, s kakšnim pa tudi izgubil. A pošteni odnosi so pri meni na prvem mestu in če v odnosu ne čutim medsebojnega spoštovanja, v takem odnosu ne želim biti. Včasih izstopim jaz, včasih tisti drugi. In ne, konec ne pomeni konca sveta, ampak začetek nečesa novega.
In vsi ti odnosi, pisanje vsega naštetega, so mi odprli veliko novih pogledov. Poleg tistih povsem življenjskih, saj se mi vse bolj zdi, da te neka knjiga poišče v točno določenem trenutku in ti razširi obzorja, tudi tisti o knjigah kot takih. Poglede na bralno kulturo pri nas, odnos odraslih in otrok do knjig in branja, začarane kroge založništva in šolskega sistema, odnosa avtorjev, urednikov in založb, medsebojnih odnosov, medijski svet, …
In treba je priznati, da v Sloveniji obstaja kar nekaj (no, ali pa kar veliko) knjižnih založb, ki delajo res dobro. Podpirajo slovenske avtorje (in sem lahko uvrstimo tako pisce, ilustratorje, oblikovalce, prevajalce itn.) in ker imajo ti dobre pogoje za delo, imamo tudi veliko avtorjev, ki delajo res dobro. In vsaj mene osebno ne preseneča, da se vse več del – tudi mladih, avtorjev, prevaja v tuje jezike. Lestvice najbolj branih knjig kažejo, da Slovenci najraje beremo slovenske avtorje, čemur lahko le zadovoljno prikimam in zaploskam. Slovenci smo pregovorno skromni in se ne zavedamo, kako bogati smo v resnici.
Slednje velja za vsakega od nas, tudi zame. In ko se po vseh turbulencah tega leta nekega nedeljskega jutra med pisanjem tega zapisa ozrem naokrog … vsi trije otroci spijo vsak v svoji postelji, v našem lastnem domu. Iz pip teče voda, ogrevanje dela, v hladilniku in shrambi je dovolj hrane, pralni stroj pere, skuhali bomo kosilo in popoldan bodo šli z mamo v mesto. Na policah je polno knjig, plošč, po omarah so poleg oblačil igrače, te vrstice pišem na računalnik. Jutri bodo šli otroci v šolo, hči na naravoslovni tabor. Jaz v službo. In čeprav si gremo včasih po petih minutah skupaj pošteno na živce (tako pač je z najstniki in starši), se po petih minutah tudi že pogrešamo. Radi se imamo. Nam torej kaj manjka? Ne. Bogati smo. Leto 2022 torej zaključujem v miru in se veselim leta 2023, ki bo polno novih izzivov. Izzivov, ki me/nas bodo še dodatno obogatili.
Matic Slapšak
