Z glavne ceste zavijem na stransko. Takoj me pričakajo znaki, ki opozarjajo, da gre za posebno, varovano območje, na katerem veljata omejitev gibanja ter prepoved fotografiranja, ustavljanja in zadrževanja. Cesta se kmalu razdeli na dve, naslednji znak pa zapoveduje enosmerni promet. Po desni tja, po levi od tam. Mojo pozornost pritegne urejen drevored, ki v sivem februarskem popoldnevu ustvarja nekoliko zlovešče vzdušje. Misli, kot se za pisatelja spodobi, v hipu začno iskati asociacije.

V trenutku jo imam.

Drzen napad devetnajstih britanskih letal De Haviland Mosquito, ki so med drugo svetovno vojno v okviru vojaške operacije Jericho napadla francoski zapor Amiens. V njem so Nemci zadrževali številne ujetnike, tudi na smrt obsojene člane francoskega odporniškega gibanja, ki so se jih zavezniki namenili rešiti. Cilj je bil nenaden napad manjšega števila letal, ki so imela nalogo z bombami onemogočiti nemške stražarje oziroma prebiti zid in tako omogočiti zapornikom, da pobegnejo. Nenavadna in edinstvena akcija se je dokaj uspešno zgodila 18. februarja 1944. Ko sem prebiral zapis o napadu, je mojo pozornost pritegnil podatek, da je bila pot do zapora obdana z dolgim drevoredom, kar je zavezniškim pilotom omogočilo lažjo orientacijo, in kot bi mignil, se mi je zazdelo, da okrog sebe slišim ropot britanskih lovskih bombnikov. V hipu sem bil na poti v neznano tudi sam. Skozi snežni vihar se skupaj z drugimi letali bližamo cilju. Vsi se zavedamo, da so trenutki, ki smo jim priča, lahko naši zadnji. Lahko se zgodijo nenaden zadetek protizračne obrambe, napad sovražnih lovcev, okvara motorja … Letimo drug ob drugem, v tesni formaciji, nizko nad drevesi, da nas ne zaznajo radarji. Bliža se trenutek, ko je treba pokazati vse, kar znamo in kar smo se učili dolga leta … Tam spodaj so ljudje, ki so v brezizhodnem položaju in računajo lahko samo še na nas. Nam bo uspelo?

Drevored, skozi katerega se peljem z avtomobilom, se je končal pri zapornici oziroma na robu vzpetine, s katere se odpre skoraj filmski pogled na dolino. Dolino solz, kot jo tudi imenujejo. Pred menoj leži osrednji in najstrožje varovan slovenski zapor, v katerem me čaka literarni nastop. V skladu z dogovorom pritisnem na zvonec in počakam na odgovor.

“Da,” se oglasi iz zvočnika.
“Prišel sem na nastop,” odgovorim zadržano.
“Na nastop kazni?”

Odgovor me osupne. Glava vnovič začne iskati asociacije. Tudi tokrat uspešno. V hipu me prevzame občutje, kako bi bilo, če bi se na danem mestu znašel kot človek, ki je prišel sem prestajat dolgoletno kazen. Podobe so intenzivne, temačne, obremenjujoče in težke. Dihanje postane počasno, na hrbtu začutim potne kapljice, pogled na ograjeno in zastraženo območje dopolni nelagodje. Življenje, kot ga poznam, je končano. Vsi cilji in želje, ki sem jih z leti zalival z najboljšim, kar premorem, sesuti v prah. Moja zapuščina so razočaranje, jeza in zlomljena srca tistih, ki so računali name. Moja prihodnost stroga pravila in počasno razčlovečenje. Poskušam se spomniti trenutka, ko je šlo vse narobe. Trenutka, ko bi morebiti lahko ravnal drugače in posledice mojih dejanj ne bi bile tako usodne. A ta hip se ga ne morem spomniti. Hrup obžalovanja in obupa sta enostavno preglasna. Glasnejša kot karkoli, kar sem izkusil do zdaj. Tako glasna, da imam občutek, da mi bo razneslo glavo. Zdi se, kot da se vsa glasnost in obup tega sveta osredotočata v besedici zakaj. Zakaj? …

… ZAKAAAAAAAAAAAAAAAAAAJ …?!?!?
“Zakaj?”
“Zakaj torej?!”
“Zakaj torej ste tu?!?!”

Iz moraste zamišljenosti me zbudi nadležen glas iz zvočnika. Nadležen glas, ki niti ne zveni več tako nadležno.

S pisateljem je pač tako, da ne potrebuje veliko, da odide v svoj vzporedni svet. Da zasanjano zajadra tja, kjer mu družbo delajo različne asociacije in kjer hrani svoje najiskrenejše misli, ideje, spoznanja, izkušnje. Tiste, ki jih vsak dan znova gnete, oblikuje in snuje v stavke, odstavke, poglavja in zgodbe. Tam je doma. Tam je njegovo igrišče, kjer se včasih smeji, vzneseno kriči in se čudi lepoti, ki ga obdaja. Ter včasih joče, trepeta in se izgublja v labirintu strahu, izgubljenosti in obupa. Le kdo ve, od česa je to odvisno?

Tam se rojeva tisto, kar zapiše v svoji osami in intimi. Tisto, kar nato ponudi svetu.
Zaradi tega je pisatelj velikokrat odsoten in ga ni. Tudi če se zdi, da je tu.
“Halo, ste sploh še tu?!” Znova se oglasi kovinski glas iz zvočnika.
“Aha, na literarni nastop sem prišel,” pojasnim in zapornica se odpre.

S pisateljem je pač tako, da je zaradi dvojnega življenja tukaj in tam precej občutljiv za tisto, kar napiše in daje od sebe. Sprašuje se o tem, kako in če sploh bo besedilo doživeto in sprejeto. Bo tisto, kar v njem sproža intenzivna čustva, tisto, zaradi česar ure in ure, dneve in dneve, mesece in mesece presedi za pisalno mizo, naletelo na plodna tla? Se bo bralca sploh dotaknilo na način, kot je želeno? Bodo slišani njegovi neskončni in kot nož ostri notranji dialogi? Dialogi, ki včasih kratijo spanec in krajšajo noči, ker so tako zelo zahtevni in naporni. Bodo razumljene in spregledane v tekst vtkane izkušnje, posredovane z namenom seznaniti, usmeriti, poroditi vzdih, solzo, nasmeh …

Tudi z menoj je bilo tako.

Vse do tega turobnega februarskega dne, ko je v mojem svetu kljub hipnim letalskim in turobnim zaporniškim prebliskom sijalo močno sonce. V žepu zatipam košček zmečkanega papirja, na katerem je na roko prepisano e-poštno sporočilo, ki sem ga prejel v dneh pred obiskom. Ta dan sem vsaj petdesetkrat preveril, ali je še tam. Od nekdaj se mi je zdelo zanimivo, kako močnih je lahko zgolj nekaj črk in vrstic. Ko ima nekaj drobnih povezanih črtic spodobnost močnega sporočila in neslutenih sprememb. Teh nekaj prejetih in prepisanih vrstic je enkrat za vselej pregnalo moje dvome in vprašanja ter me osmislilo kot pišočega avtorja.

Teh nekaj vrstic me je spremljalo za vedno.
V obeh svetovih.
Ko bo lepo in ko bodo treskale strele.

Glasile so se tako:
Bi lahko na torkov nastop prinesel eno izmed svojih knjig Zgodovina Slovenije v stripu? Eden izmed udeležencev me je prosil, da bi jo rad imel za svojo hčerko.
“Ko pridem ven, bo ravno prav stara, da jo bova skupaj prebirala.”

Žiga X. Gombač