Poletna sobota. Vsi mediji polni novic o štiri, celo šesturnem čakanju na slovensko-hrvaški meji. Neka potnica se razburja, da ji še vode ne ponudijo. Le kako se je pripravila na pot, zakaj pa bi bila ona upravičena do vode iz davkoplačevalskega denarja? In le zakaj rine na Hrvaško?

Že leta ne razumem sodržavljanov, zakaj jih pri vseh možnih počitniških destinacijah tako velik delež še vedno pozna le hrvaško obalo, ko je govor o dopustu – če pustimo pri miru tiste z nepremičninami na tisti strani. Mogoče razumem moje in starejše generacije, ne obvladajo jezika, pa jim je hrvaščina blizu. Pa mogoče je res navada železna srajca postala. Morda se počutijo varneje. In ko si v letih, se ti kdaj tudi ne ljubi potovati daleč, to razumem. Ne razumem pa mlajših generacij. Res je, vedno pravim, Slovenija ni Ljubljana. Slovenija ni zgolj urbano, ni zgolj izobraženo prebivalstvo, tudi na mišjem koncu je podeželje. A vseeno …

Moja nekdanja družina je poznala le eno počitniško destinacijo. Celo pod isto drevo smo največkrat hodili počitnikovat. V Istro, seveda. Morda sem zato kasneje toliko raje šla kam, kjer se ni govorilo hrvaško. Priznam, tudi v odrasli dobi me je lagodnost (in lenoba) za teden, dva, včasih celo tri, popeljala v istrske kampe – čeprav največkrat ne na glavne dopuste, raje smo se potepali po svetu. Svet je tako velik in raznolik! Argumentom ‘na Hrvaškem je ceneje’ ali ‘o, kako so otoki lepi’ že davno ne podležem, ker ne pijejo vode. So zgolj izgovor. Za lagodnost? Ja, verjamem, da je Dalmacija lepa, da so otoki lepi, a tudi kje drugje po svetu je kaj lepega, je čista zelenomodra voda. Saj se tudi meni milo stri, ko zaduham vonj borovcev, joj, kako rada sem pod borovcem, a ta lahko stoji tudi drugje, v Provansi na primer. In ne, Hrvaška še zdaleč finančno ni primerljiva, celo s sosednjo Italijo ali Francijo ne, dražja je. Da ne omenjam urejenosti, kakovosti storitev. Tule so tri letošnje zgodbe. Mišje. Vreme nam ni dopustilo kam drugam, čeprav so se načrti vrteli okrog Francije, Nemčije, predvsem pa Dolomitov.

Zgodba prva

V juniju, času predsezone, sva z atom mišem uspela najti štiri lepe dni. Pa naju je morje zmamilo (sploh mi ni žal, lepo je bilo!), da sva se odpravila v Primošten. Z avtodomom, seveda. Krasen kamp naju je čakal, predsezona, le tretjino ga je bilo polnega, v glavnem Nemci, ki so jo takoj ob spremembi sezone popihali. So že vedeli, zakaj. No, od doma sva se odpravila ob desetih zvečer, prespala v Beli krajini, zjutraj ob sedmih nadaljevala pot. Zaradi najinega kužka je šlo počasneje. Malo pred dvanajsto prispeva do kampa. V recepciji pravijo, naj poiščeva prostor in prideva povedat njegovo številko. Res, poiščeva prostor in v recepcijo. Rezerviran. Ponovno pot pod noge. In ponovno je prostor, ki ga izbereva, rezerviran. Tretjič napiševa pet številk prostorov, tretja je bila prosta, končno so v recepciji zadovoljni. V opoldanski vročini tako celo uro tavava po kampu. Prav, naj bo rekreacija. A priznam, da me je precej zdelalo. Nimam kondicije, moje zdravje je pač na psu in opoldanska vročina iz mene iztisne zadnje atome moči. Rekreacija je bila tudi pot v morje, po velikih kotalečih kamnih za starejše vsakič sproti podvig.

Naslednji del počitnic, že v glavni sezoni, začetek julija, je najina destinacija eden od kampov na beneški obali blizu Caorleja. Pripeljeva se pred recepcijo, odidem vprašat, ali imajo kakšno prosto mesto, saj je kamp videti zelo poln. Uslužbenka pokaže na mlajšega moškega in pravi, kar z njim pojdite. Z atom mišem sedeva na vozilo, kot so na golf igriščih, mladi mož naju popelje po kampu in nama pokaže tri prosta mesta. Izbereva enega. Popelje naju do recepcije, tam uredim papirologijo, nato vozi pred avtodomom do prostora. Pomaga nama dobro namestiti avtodom in se prijazno poslovi.

Četrti del počitnic: Nežidersko jezero (Neusiedler see), streljaj od Dunaja. Prispeva zvečer, kamp je poln. Odpeljeva se na drug konec jezera, prespiva na parkirišču, zjutraj na recepcijo v bližnji kamp. Okrog recepcije hrumijo stroji, očitno gradbeniki, ki urejajo okolico, zamujajo. Vprašava, če imajo prostor. Receptorka nama najprej postavi protivprašanje, ali si res želiva bivati v tem kampu. Ker je turistična sezona na vrhuncu in nama je praktično vseeno, kje prespiva, saj sva prišla kolesarit in naju čez dan tako ne bo, sva potrdila. Dodelila nama je prostor, ki je bil najbolj oddaljen od recepcije, pod velikim drevesom. Krasno! Tam blizu Rusta sva doživela teden čudovitega kolesarjenja in bivanja v odličnem kampu.

Zgodba druga

Pri kampiranju je (poleg ostalih) ena od prijetnosti vsako jutro svež kruh za zajtrk. V primoštenskem kampu so bile v trgovinici tri zaposlene in vsako jutro so med drugim dopekle zelo dobre polnozrnate čabate. Prvi dan je ata miš prinesel še tople, mmmm, so bile dobre! Drugo jutro mu je ena od treh prodajalk rekla: ‘Nisem še imela časa dati kruha v pečico.’ Pa je bilo od odprtja trgovine več kot pol ure, ata miš je bil zjutraj v trgovini bolj ali manj sam, predsezona pač, in tam so bile tri prodajalke. Tretji dan je moral počakati, da se je kruh spekel. Vmes so imele seveda vse tri čas za pritoževanje, kako jim je hudo, hrvaški jezik naš ata miš (še) dobro razume.

V italijanskem kampu je bil kruh že na polici. V trgovinici je delala le ena prodajalka. Najprej je kupcem postregla kruh, ko je bilo v vrsti pri blagajni kakšnih pet strank, pa je čakajočim na kruh prijazno rekla, da gre pokasirat in se takoj vrne. Ker je to storila z nasmehom, je zadeva krasno funkcionirala.

V avstrijskem kampu mi je receptorka na zemljevid kampa narisala zvezdico in napisala: kruh od 7–10 ure. Lokalni pek je tam vsak dan, tudi v nedeljo, prodajal kruh iz kombija. In ko sem peljala kužka na jutranji sprehod, sva mimogrede kupila zajtrk – hm, kako težko je bilo izbirati med vsemi tistimi slastnimi kruhi in pecivom!

Zgodba tretja – tokrat o cenah

Po nekaj dnevih v beneški laguni (kjer so nama seveda računali ceno najvišje sezone, v ceno pa sta bila všteta tudi dva ležalnika in senčnik na plaži) sva odšla še ob Gardsko jezero. Utaborila sva se v kamp na zahodni obali. Ko sva primerjala cene bivanja v kampih (Primošten, Caorle, Gardsko jezero, avstrijski Rust) za dve osebi in kužka, kaj mislite, kateri je bil najdražji? Da, res, na beneški obali, 49,00 evrov na noč (polna sezona). Evro in pol manj je stal tisti v Primoštenu (47,50 evra – po predsezonski ceni, v polni sezoni bi bila cena 56,25 evra, torej bi ob primerjavi v isti sezoni cenovno zelo vodil). Polnosezonska cena noči v kampu ob Gardskem jezeru je bila 46,60 evra in v kampu ob Nežiderskem jezeru 43,25 evra. Najini priljubljeni kampi v Provansi bi za noč terjali od 20 do 30 evrov, kot kaže internet. Res.

Pa izvensezonska ponudba? Res je, v Primoštenu sva v konobi pol ure peš od kampa plačala za dve osebi med 25 in 35 evri, in hrana, ribe seveda, je bila odlična, osebje zelo prijazno. V beneški laguni in ob Gardskem jezeru sva si kdaj privoščila tudi pico, pa seveda njihove specialitete, nikoli nisva plačala več kot 25 evrov. Pice so se tudi na beneški obali začele pri 4 evrih, povprečne cene so bile po 5–6 evrov. V avstrijskem Rustu so bili dunajski zrezki ali pa štajerska piščančja solata ravno tako nekje okrog 25–30 evrov (za oba, s pijačo seveda).

Ker nama lani ni uspelo na dopust za več kot štiri dni, sva si letos privoščila tako raznolikega. In upava, da ga še ni konec. Saj bova v Primošten tudi še kdaj šla. Morda tudi še letos za kakšen dan na Hrvaško, za prestiž.

Ampak naj mi kdo ne dopoveduje, da je na Hrvaškem ceneje, to je čisti lari fari, zagotovo pa so njihove storitve, vsaj kot sva jih doživela midva, slabše. Zdi se mi, da tja hodijo bolj ali manj tisti, ki ne znajo iti kam drugam, ki nimajo domišljije, ali jim manjka poguma, pa se pustijo briti. In naj kar čakajo šest ur, če že tako hočejo.

Zgodba četrta

Žal pa so posledice dopustovanja na Hrvaškem usodne za marsikoga med nami, je zaslediti v medijih. Ker je bilo lani romanje čez mejo in nazaj tako lahkotno, tudi za viruse, je jesen pri nas pobrala dosti več življenj, kot bi bilo treba. Lani je bilo že sredi julija jasno, da uvažamo bolezen. Le malo nas je bilo, ki nismo podlegli in šli na počitnice čez vzhodno mejo, in še čudno so nas gledali tisti, ki jim ni bilo mar. Pa si tudi letos od sosedov pustimo uvažati bolezen in smrt, berem, ni nas izučilo. To pa je neodpustljivo.