Napisati v romanu dober prvi stavek je prava umetnost. Eden mojstrov prvih stavkov je Feri Lainšček, ki svojega Kurjega pastirja začne takole: »Dan je bil žaloben kot župnikova duša po prihodu iz spovednice.«

Žalobnost je ena tistih besed, ki smo jih v moji prejšnji družini povezovali s Pomurjem. Vedno je bilo v zvezi s tistimi konci kaj otožnega, če že ne celo žalostnega ali slabega. Zato sem šla prvič preko Mure šele v tridesetih. Ni res, da mora ukletost neke družine za seboj potegniti še druge okrog nje, tega si ne bi smeli dopustiti, tudi to sem spoznala prepozno. Pa dovolj kmalu, da smo marsikatere prvomajske ali novembrske praznike preživeli na tistih ravnicah in gričevju ter spoznali, da so tam tudi dobri in prijazni ljudje. Ene tamkajšnjih najlepših mišjih počitnic smo ob prelomu tisočletja prekolesarili. Naš takrat osmošolec je okreval po operaciji kolena in kolo mu je dobro delo. V vročem začetku julija smo počitniško prikolico postavili v Moravske Toplice, od tam pa vsak dan nabirali kilometre po bregovih in ozkih cestah. V popoldnevih smo čofnili v bazene, ki so bili takrat še lepi in čisti – jih še ni izčrpavala pogoltna Sava. Nikoli ne bom pozabila, ko sem sopihajoča in premočena vlekla kolo navzgor nekje v gričih nad Gradom, moja dva brcajoč daleč spredaj, v senci pred cimpračo sedeči očanci pa so vzklikali: »Saj bo, mam’ca, saj bo, samo še malo!« In mimogrede, naključje, pred letom in pol je prav v tistih krajih na svet prišel moj mali kužek, kavalirček Sean. V dnevih, ko se je od sveta poslovil Sean Connery, slavni James Bond, s prav tako lepimi rjavimi očmi. Pa imamo pri hiši Prekmurčka.

To, kako so mi dajali pogum starci v tisti senci, mi je prišlo na misel lani, ko sem prebirala Kurjega pastirja Ferija Lainščka. In tiste redke cimprače tudi, ki jih je bilo pred dvajsetimi leti videti dosti več kot na letošnjem kolesarjenju po tistem koncu. Ob ozkih, a večinoma praznih cestah je danes toliko novih in lepih hiš s še lepšimi vrtovi, da jih človek težko uzre na drugih koncih naše dežele. Sopihajoča čez drn in strn sem se spomnila družinskih pripovedi o teti, ki je bila takoj po drugi vojni učiteljica v podružnični šoli v Vučji Gomili in kako je v bližnjih Tešanovcih leta 1949 na svet prijokala moja sestrična, ki je življenje prekmalu končala na gori na daljni Korziki. Lahko bi jih kar postavila vštric z zgodbami v Kurjem pastirju. Blato, beda, siromaštvo, nesreča, vsakdanji boj za skorjo kruha … Ko je bila teta takoj po vojni od oblasti poslana v prekmurske bregove za učiteljico, so bile tiste šole le zunanje stene, spala je menda kar na tleh. Vaščani so stopili skupaj in uredili, da je lahko začela vlivati znanje v male glavice vsaj pod streho. Kurji pastir svojo zgodbo pripoveduje desetletje kasneje, a ni mizerija nič manjša. Knjiga je bralcu v užitek in premislek, kot vse Lainščkove. Mojster tkanja besed je.

Dolgi klanci so mi letos dali manj vetra, elektriki hvala, zato so me lahko bolj prevzeli bujno zeleno pomladno drevje, dišeče akacije in ne le cvetoči travniki, tudi ohišnice, polne hortenzij, rododendronov in kar je še dišečega in cvetočega. Tista Vučja Gomila iz družinskih pripovedi je izginila, tudi kur praktično ni videti na poti. Po gričevju so posute hiše, da se čudiš. Ko sva si v Selu privezala dušo, kjer bog roko ven moli in se oba najedla narezka za enega, sva poklepetala s prijaznima birtoma. Ko bi le bilo več pogumnih, ki bi odprli svoje lokale. Toliko zaprtih je bilo ob cestah, da sva ostajala žejna, čeprav na Poti traminca. No, tudi tega, da bi Štrkova pot, ki sva jo vozila dan za tem, kaj pomenila, se žal ne upam nadejati. Presenetijo pa lepe prave kolesarske poti, čeprav mi je prijazna informatorka v turistični pisarni zatrjevala, da jih praktično ni: v treh dnevih sva jih našla od Razkrižja do Veržeja, od Radencev do Vučje vasi, od Bogojine do Moravskih toplic. So pa tudi stranske asfaltirane ceste med tednom precej prazne in kolesarjem naklonjene.

Le vzemite v roke Kurjega pastirja. Vredno je. Čeprav drugačno kot žalobno ne more biti, saj opisuje one čase. Branje je tisto pravo, ki polni dušo. Potem pa na kolo ali pot pod noge in po ravnicah ter bregovih. Da še telo dobi svoje.

Mati Miš