O pomembnosti branja, sploh za otroke, je bilo napisanih veliko knjig, mnogo bolj strokovnih in poglobljenih, kot bo ta moj zapis. Sam kot strasten bralec od malih nog, da ne rečem kar prvih korakov, na vse skupaj gledam bolj osebno, vsekakor iskreno in kot rad rečem – med stvarmi, brez katerih v življenju (ali recimo na samotnem otoku) ne bi šlo, so knjige vsekakor na vrhu seznama.
Na knjige, sploh tiste v fizični obliki, gledam podobno kot na glasbo. V zadnjem času sem začel kupovati vinilne plošče in znova začutil vznemirjenje, ko vinilno ploščo vzameš iz skrbno oblikovanega ovitka, jo postaviš na gramofon in najprej zaslišiš prasketanje gramofonske igle, nato pa se prepustiš glasbi. Vmes si seveda vzamem čas, preučim ovitek, vse ustvarjalce, preberem spremno besedo, zgodbe in besedila. In pri knjigah velja enako – preden se potopim v vsebino, si ogledam naslovnico in jo kasneje povezujem s prebranim, se pozanimam o avtorju, njegovih (ali njenih) minulih delih, kdaj je izšel izvirnik, kakšen je naslov, kdo so morebitni ilustratorji, prevajalci, uredniki in včasih iz spremne besede izvem še kaj več. Knjiga je celota in želim, da jih kot tako dojemajo tudi otroci.
Knjige nam širijo obzorja, budijo domišljijo in nas pogosto silijo k razmišljanju. S pomočjo knjig odkrivamo neznane dežele, spoznavamo zanimive ljudi in se soočamo s številnimi življenjskimi vprašanji. In zaradi vsega tega nas knjige lahko usmerijo na želeno (ali celo sanjsko) življenjsko pot in nam pomagajo pri premagovanju številnih ovir oziroma spopadanju z njimi.
In kako vpliv družinskega branja oziroma branja otrok vidim pri vseh nas? V meni je od malih nog tlela in gorela želja po pisanju – takrat me je s svojim opisnim in bogatim slogom pisanja najbolj navdušil Jack London in še danes se trudim pisati v vsaj približno podobnem slogu. Bral sem veliko poezije in pisal poezijo. Vedno sem si želel tudi, da bi znal risati, saj bi zagotovo ustvaril kakšen strip. Pa ne znam. In ko sem kasneje bral pravljice, sem spoznal tudi, koliko ne najboljših ali ne najbolj zanimivih pravljic je mogoče kupiti, na sinovo pobudo sem si začel izmišljevati svoje in ker jih je želel slišati še kdaj, sem jih začel zapisovati. Z branjem sem razvijal in brusil svoj slog, kot levi brusijo kremplje ali volkovi zobe in mnogo let kasneje se je rodila moja prva knjiga, zbirka avtorskih pravljic. In spet sem imel srečo, da sem imel v ožjem družinskem krogu nekoga, ki pa zna risati in je tako lahko pravljice opremila s čudovitimi ilustracijami, njej pa je bila to dodatna potrditev pri uresničevanju sanj in tudi dobra referenca za vpis na želeno fakulteto oziroma akademijo. In še vedno, ko berem in pišem, ustvarjam in zapisujem, me seveda navdihuje vse prebrano, pozabljeno in znova odkrito ali pa čisto novo.
In nič drugače ni pri mojih treh bralcih. Najstarejši sin, ki je zapisan športu, je sprva pisal fantazijsko obarvane kriminalke, ki so bile polne detektivov, ki rešujejo planet pred nenavadnimi vesoljskimi zločinci. Zdaj je v skoraj dnevniškem in statistično močno zaznamovanem pisanju fiktivne športne avtobiografije, v katerem pa je moč zaznati številne najstniške tegobe, ki ga pestijo – usklajevanje športa in šole, športni neuspehi, kolebanje med športi in zaljubljenost.
Hči, ki sicer veliko raje riše, kot piše, je trenutno v fazi poigravanja z barvami. Bere in barva, posluša glasbo in riše, riše in barva ter tu in tam zelo naskrivaj napiše kakšno ljubezensko pesem. O knjigah, ki jih bere, se zelo rada pogovarja, močno se jo dotaknejo tudi težje zgodbe, o katerih potem razpreda, jih interpretira in raziskuje ter primerja s podobnimi, išče vplive in sorodnosti. Vsekakor je zelo čuječa in čuteča najstnica, ki ji je še kako mar za svet okoli nje in za katerega sem prepričan, da ga bo nekega dne spreminjala in spremenila na boljše in lepše. Svet, poln barv, smeha in dobre volje.
Knjige trenutno najbolj poganjajo domišljijo mojega najmlajšega sina. Ustvaril je že nekaj malih knjigic, s preprostimi zgodbami in otroškimi ilustracijami, ki jih potem sam tudi zveže, jaz pa jih seveda z veseljem shranjujem. Stripi, ki jih požira enega za drugim, so mu ravno tako navdih, da ustvarja svoje like in zgodbe – vplivi so zelo jasni, a v tem ne vidim nič slabega. Vsak se je začel učiti pri nekom in zakaj ne bi začeli pri tistih najboljših? Svetove, ki jih odkriva v knjigah, včasih prelije na papir, pogosto jih poustvarja s pomočjo LEGO kock, nemalokrat pa vse izrazi skozi ples ali igro. Umetnost, zbrana in nakopičena ter izražena v telesu devetletnika, za katerega je edina meja res le nebo.
In če samo pogledamo po policah trgovin, je jasno, da knjige budijo domišljijo vseh mogočih ustvarjalcev, kar seveda razveseljuje tudi moje otroke. Samo pomislite na fenomen Harryja Potterja, ki je iz knjig dobesedno zasedel svet oziroma postal svet v svetu – London je prežet z njim, ni kosa oblačila, otroškega ali odraslega, moškega ali ženskega, ki ga ne bi mogli najti z (vsaj) slovitim logotipom, kupite lahko vse mogoče igrače in pripomočke ter potrebščine, stenske tapete, posteljnino in ničkoliko pripomočkov, na katerih se potem lahko nabira prah. Lahko potem sploh rečemo, da branje ni zanimivo, spodbujajoče in priljubljeno? Vsekakor je vse to in še veliko več – neskončen poligon domišljije, ustvarjanja in življenja. Tudi zato pri nas doma beremo in še bomo brali ter vsak po svoje ustvarjali.