Prave tržnice bodo sicer čez zimo malce zamrle, a tule je govora o eni povsem specifični tržnici namenjeni pisateljem in založnikom. Čeprav je bilo tako kot na čisto pravi, s prerekanjem vred …

September mi navadno ne mine brez simpozija bralnega društva (ki sem ga letos morala izpustiti), podeljevanja večernice in Očesa besede v Murski Soboti.  O večernici sicer ne bi kaj dosti. Prišla je v zaslužene roke. O prireditvi pa morda to, da je znova, kot že nekaj zadnjih let, povsem prezrla nominirance. Ni mi jasno, zakaj jih vabijo v Mursko Soboto, če potem le preberejo njihova imena. Da bi prišli na oder, bog ne daj, kaj šele, da bi kdo prebral odlomek iz nominiranih del. Neskončno možnosti, da bi slavili literaturo, se je izteklo zgolj v predolgo predstavo, ki z mladinsko književnostjo ni imela kaj dosti, pravzaprav nič.

Celotne prireditve Oko beseda se letos z Atom Mišem nisva udeležila, a saj ni namenjena takšnim, kot sva midva, nebodijihtreba založnikom. Simpozij o vrednotah v mladinski književnosti smo izvedli že v okviru našega mladinskega literarnega festivala v januarju, in to po mnenju udeležencev odlično. Nabor izvajalcev v Murski Soboti me ni toliko prepričal, da bi ostala še v petek. Za en dober prispevek vem, da sem ga zamudila, dopuščam možnost, da sem zamudila še kakšnega.

Letošnja novost se je imenovala ‘Avtorsko-založniška tržnica’. Ko sem prvič prebrala o tej zadevi, mi njen namen ni bil razumljiv. Da bi se založbe predstavljale avtorjem, le zakaj? Mar nas je založnikov toliko, da so potrebne takšne predstavitve? Zdelo se mi je smešno in odločila sem se, da nas ne bo zraven. Potem sem se pustila prepričati, da bo nekdo od nas tam, če bi bilo postavljeno kakšno vprašanje za nas. In da bi se lahko branili, če bi bilo treba. Zdaj mi ni žal, saj se je ta dogodek izkazal kot nadvse potreben, tako za avtorje kot za nas založnike. Seveda zahvaljujoč Slavku Preglu, ki je pripravil zanimiva vprašanja in ga tudi odlično izpeljal, čeprav se je vmes dvignila vročina in se je zgodilo kar nekaj konfliktnih situacij. Žal mi je le, da se na udeležbo nisem mogla pripraviti.

Kako potrebno je takšno komuniciranje, mi je postalo jasno šele tam. Da si pisatelji ne predstavljajo, kaj počnemo založniki, prav tako. Hecno je bilo, da smo se založniki klali med seboj – spet zaradi subvencij. Padli so očitki (citiram), ‘da si založba dovoli gledati na knjižni trg’ (kot bi bilo to kaj neetičnega) in da ‘maši s prevodno literaturo luknje v domači literaturi’. Urednica Mladinske knjige je argumentirano obrazložila, zakaj prevodna literatura JE potrebna. Na koncu je sicer izzvenelo spravljivo, a še vedno ne vem, zakaj je založbi s 14 subvencioniranimi knjigami (v višini 94.000 €) in letno izdanimi manj kot 30 v napoto borih 40.000 € subvencije za 7 knjig, ki jih prejme mišja založba, pri tem pa bomo letos izdali 38 knjig.

Dejstvo je, da imamo založniki le malokrat priložnost pisateljem razložiti, da dobivamo preveč ‘rokopisov’, celo mišje majhna naša založba 10–20 mesečno. In da jih je okoli 95 % takšne kakovosti, da ne dobi niti ocene ‘povprečno’. Pa da so besedila za slikanice slovenskih avtorjev običajno predolga in premalo zanimiva, da je veliko njihovih knjig neprodajljivih v tujino in da slovenski pisatelji napišejo daleč premalo dobrih mladinskih romanov. Joj, kako vse to zveni negativno, ampak kaj, ko je res, marsikateremu slovenskemu pisatelju primanjkuje samokritičnosti. Vsi založniki smo poudarili tudi, da si želimo sodelovanja avtorjev z uredniki, saj je cilj večine založb izdajati dobre knjige. Žal mi je, da nisem omenila še te slovenske posebnosti, da mladinski pisatelji veliko pišejo za periodični tisk, kar sploh ni nič narobe, potem pa te zgodbice spravijo skupaj in je tu knjiga. Kar pomeni, da nastane kar nekaj, ne pa knjiga za otroke z zakonitostmi, ki naj bi jih denimo knjiga za desetletnike imela, da bi otroke pritegnila. Jaz takim knjigam pravim reciklaže, nič kaj nisem navdušena nad njimi.

Drugi del dogodka, ki je bil namenjen avtorjem, je bil zanimiv za nas založnike. Saj nam pride na ušesa to in ono, a ni slabo slišati, kaj pisatelje tare, iz njihovih ust. Lepo je bilo slišati tudi mnenje gospe iz mariborske knjižnice. Ko sem pogledala program kongresa knjižničarjev v Olimju, mi je bilo žal le tega, da predstavnika založnikov, tako zbornice kot društva, ki sta se ga udeležila, nista zmogla obvestiti o njem vseh članov, zagotovo bi se kdo tako zanimivega kongresa udeležil. A kakorkoli že, res je čas za povezovanje za pridobivanje bralcev, za spodbujanje branja.

Pravzaprav bi lahko rekla, da je bil ta dogodek v komunikacijskem smislu prava tržnica, le kupovalo in prodajalo se ni. Bila je odlična priložnost za razvoj odnosov na področju slovenske mladinske književnosti, takšnih in podobnih dogodkov potrebujemo.

Mati Miš