Hvala za škarje. Roman z naslovom, ki morebiti na prvo žogo bralcu namigne, da se zgodba vrti okoli koničastih pripomočkov za rezanje najrazličnejših stvari. A hrustljavo debele strani papirja skrivajo presenečenje. Škarje so pravzaprav prispodoba za molekularno tehniko urejanja genoma CRISPR/Cas*, katere odkritje sproža nesluteno revolucijo v naših sposobnostih genskega inženiringa. Slovenska avtorica Tina Bilban se je pogumno podala na pot razprave o filozofskih, znanstvenih in popolnoma praktičnih pogledih na tehnologijo, ki je v romanu vpeta v osebne zgodbe treh žensk.

Pogumno je povsem primeren izraz, saj je tehnologija ena izmed najbolj kontroverznih, predvsem zato, ker je ena izmed potencialnih uporab te prav na človeških zarodkih. Omogoča orodje, zdravilo, s katerim lahko popravimo nevarne mutacije, in s tem preprečimo genetske bolezni, še preden se zgodijo. Hkrati pa bi lahko postopoma vodila v evgenično izboljšanje človeških sposobnosti, kar povzroča burne razprave v znanstvenih skupnostih po vsem svetu. Problematična je tudi predvsem zato, ker je poceni, relativno natančna in tudi preprosta za uporabo, kar je sprožilo nesluteno bliskovit napredek. Kot bi genski inženirji nenadoma dobili škarje, s katerimi lahko natančno režejo molekulo DNK in po želji popravljajo napake. Ravno zaradi hitrega napredka in kontroverznosti tehnologije je briljantno, da se prikaže ljudem razumljivo in je predstavljena z več zornih kotov.

*CRISPR (Clustered Regularly Interspaced Short Palindromic Repeats) – kratka zaporedja DNK, ki so med sabo ločena s ponovljivimi palindromskimi zaporedji v definiranih razdaljah. Sestavlja nekakšen imunski sistem bakterij, kjer se v CRISPR lahko vsadijo zaporedja DNK bakterijskih virusov, ki jih je bakterija že preživela. Cas (CRISPR associated) protein pa so »molekularne škarje«, ki glede na DNK v sistemu CRISPR išče podobna zaporedja po celici (nove napade že znanih virusov), in če jih najde, jih razreže ter tako bakterijo zaščiti. V letu 2012 so metodo CRISPR/Cas9 prvič prilagodili za tarčno rezanje DNK tudi v drugih celicah, kjer lahko znanstveniki sami določijo DNK-tarčo, kar je povzročilo revolucijo v genetskih raziskavah in naših sposobnostih genskega inženiringa, tudi v medicini.

Začel, nehal … začel, nehal … začel, pohrustal!

Moram priznati, da sem imel kot študent biotehnologije kar nekaj predsodkov, ko sem se lotil branja. Tema je namreč precej občutljiva, sploh glede na nedavne dogodke na Kitajskem. Novembra 2018 sta bili na Kitajskem namreč rojeni prvi genomsko urejeni deklici Lulu in Nana, ki jima je znanstvenik He Jiankui izbil gen CCR5 z metodo CRISPR/Cas9. Tako se mi je zdelo, da zgodba ne bo zaobjela tematike v obsegu, ki bi bil primeren, in mogoče celo poslabšala že tako slabo javno mnenje o tehnologiji. A po začetnih obotavljajočih poskusih sem knjigo pohrustal v enem kosu!

Takoj sem opazil, da je slog pisanja nekoliko bolj poljuden, kot bi pričakoval. V dialogih, kot tudi v zgodbi, je pogosto uporabljen narečni, povsem pogovorni jezik. Pojavljajo se kletvice, tujke in sleng, kar me je kot bralca najprej začudilo. A ko se človek navadi na slog, ugotovi, da je z uporabo tega poskrbljeno za več pozitivnih učinkov. Veliko bolj se čustveno poistoveti z osebo, ki preklinja in se huduje, ko prestaja osebno krizo. Upodobi se realen, vsem znan duh družinskega življenja, ko se ljudje pogovarjajo v narečju in »po domače«. Najbolj očitno od vsega pa je, da razbije oddaljenost tehnično znanstvene debate povprečnemu bralcu in tako predstavi znanstvenike kot popolnoma navadne ljudi.

Zgodba in njene genetske tegobe

V zgodbi bralec spozna svetove treh žensk – Maše, Hane in Mete. Vse tri na neki način združuje mutacija v genu DHCR7, povzročiteljica Smith-Lemli-Opitzevega sindroma. Spremljamo jih od aprila 2014 v prologu do maja 2028 in skozi to dolgo časovno okno opazujemo dogajanje. Maša in njen partner Sven sta prenašalca mutacije, kar jima postane jasno, ko kljub statistično majhni možnosti ne moreta spočeti zdravega otroka. SLO-sindrom (ne vem, ali je ta namerno izbran tudi zaradi kratice) ima namreč precej negativnih posledic na otrokov razvoj in zarodki so v večini primerov obsojeni na spontan splav. Meta je filozofinja, ki si drzne podati na pot razmišljanja o etičnih in filozofskih problemih, ki jih predstavlja tehnologija CRISPR/Cas, katere potencialno korist prikaže ravno za uporabo proti SLO-sindromu. Zagotovo je to orodje avtorice, da prek tretje osebe izrazi osebna razmišljanja o znanosti, tehnologiji in razumevanju ljudi. Hkrati je podprta z avtorji velikih imen na področju bioetike in filozofije biologije, kar Meti omogoča močno podporo v razmisleku. Hana je pri vsem tem praktični akter, uporniška, feministična znanstvenica, ki si drzne predlagati uporabo tehnologije v praksi. S prijavo drznega projekta kljubuje slovenskim znanstvenim normam. Tarča njene raziskave je z metodo CRISPR/CasX ozdraviti razširjeno genetsko napako na človeških embrijih, kar bi pomagalo staršem prenašalcem po vsem svetu. Prijava za vstop projekta v naslednjo fazo pa je zavrnjena zaradi kontroverzne vsebine raziskave in strahu vlagateljev pred odzivom javnosti.

V romanu se poleg treh zgodb spontano skriva tudi opis življenja moderne družine, kjer dva raziskovalca manevrirata čez težak poligon usklajevanja kariernih poti, ljubečega razmerja in vzgajanja otrok. Partnerja se večino tedna pogovarjata le prek pogovornih aplikacij, in čeprav rada preživljata čas s svojo družino, vesta, da je za uspeh na njunih področjih treba žrtvovati ravno družinski čas. Čeprav se mi zdi, da je podoba družine Mete in Tomaža predstavljena nekoliko naivno romantično, bralec občuti olajšanje zaradi normaliziranja takega življenjskega stila, ki ga je v globalizirani družbi čedalje več.

Gre za opis življenja znanstvenika v 21. stoletju, ki vse bolj pogosto odhaja v tujino, kjer ima sodelavce, sponzorje, prijatelje in partnerje. Na drugi strani pa je ugotovitev, da lahko samo s srečo in dobrimi mednarodnimi povezavami pridobiš prave projekte. Realnost ni cvetoča, ampak sreča tudi tu spremlja drzne, ki se podajo v tujino. Frustracije v znanstvenem svetu so pogosto prisotne, saj finančna sredstva pogosto dodeljujejo ljudje, ki se na tehnologijo manj spoznajo in zato pogosto ne vidijo vizije raziskovalca. Danes se mora človek boriti ne le s problemi, temveč tudi s tem, kako jih predstaviti drugim, da bo našel somišljenike. To pa je v času eksponentnega tehnološkega napredka, čeprav tudi progresivne miselnosti, zelo težko. Hkrati pa je krasno predstavljeno, da je globalno povezan svet majhen in celo na konferenci v tujini se lahko sreča skupina izobraženih Slovencev.

Bio-filozofske poslastice

A najbolj od vsega sta me pritegnila razprava o vlogi genskega inženiringa v svetu in razmislek o človekovi naravi. Filozofski esej Mete in razmišljanja ostalih literarnih subjektov projicirajo razmislek in mnenja avtorice o dani tematiki. Razprava, podprta z znanstvenimi dejstvi, filozofskimi argumentacijami velikanov na področjih filozofije biologije in bioetike, kot so Charles Darwin, Michael Ghiselin, David Hull in Tim Lewens, nas odpelje na razmislek v neprijetno tematiko genskih izboljšav človeka, nove evgenike in neoprijemljivosti človeške narave. Začetek temeljitega razmisleka o praktični uporabi modernih genskih tehnologij na človeku za njegovo dobrobit, ki ni obremenjen z »zatajevanim mačkom« postevgeničnih časov. Razširjen zapis eseja je dostopen na spletu in navdušuje me, da ima Slovenija tudi avtorje, dovolj drzne in izobražene, da pišejo o tem. Skoz oči biotehnologa pa se mi zdi, da bi jih brati morali prav vsi.

Maj Hrovat