Miš založba je v slovenščino prevedla že več kot 120 del, ki so jih ustvarili avstralski pisatelji in pisateljice. Trikrat pokopana pa je nekaj posebnega – knjiga je namreč raziskovanje avtoričine lastne preteklosti, ki ugotovi, da ima korenine tudi v Sloveniji, njena babica pa je bila aleksandrinka. To je zgodba o preteklosti in sedanjosti, zgodba iskanja samega sebe, predvsem pa je to pripoved o pripadanju. O pripadanju človeka koščku zemlje, ki mu lahko rečeš dom. Z avtorico sva se pogovarjali o nastajanju knjige in njenih preteklih ter bodočih pisanjih.
Slovenijo ste obiskali leta 2018, ko ste raziskovali svojo preteklost, svoj izvor in nato tudi na podlagi tega raziskovanja napisali knjigo Trikrat pokopana. Tokrat jo obiskujete drugič – ali je drugačen občutek?
Seveda, sedaj že poznam Slovenijo, sploh stari del mesta Ljubljana. Občutek je torej, kot da sem se vrnila domov. Se združila z nečem poznanim. Imam svoje najljubše kavarnice, imam znanje o prostoru in sedaj razumem, zakaj se tukaj počutim domače. To je del mojega doma sedaj. Nikoli to ne bo moj edini, pravi dom, je pa del celote.
Prej ste pisali knjige o erotiki. Kako to, da ste se sedaj odločili za drugačen projekt, knjigo z drugačno vsebino. Je bilo pisanje drugačno?
Niti ne, vse je zelo podobno, čeprav ni spolnosti v tej knjigi. Vse moje knjige so o razmerjih, saj me ta izjemno zanimajo. Pa ne le razmerja, tudi to, kako se odzovemo drug na drugega. Ko sem pisala erotične knjige, glavni namen ni bila erotika per se, torej užitek sam po sebi, čeprav sem vesela, če ljudje uživajo, temveč je bil namen razumeti človeško naravo. Moje pisanje je del kulturnih študij, raziskovanje človeka skozi kulturo. Ne raziskujem le spolnosti, temveč tudi spol, zanimajo pa me predvsem razmerja in kako se oblikujejo ter spreminjajo skozi fizičen odnos.
Pa ste si želeli napisati to dotično knjigo, torej zgodbo o svoji pretklosti, koreninah, izvoru?
Da, vedno sem si želela napisati zgodbo, iz kje sem. Kot opisujem v knjigi, sem želela vedeti, od kje izhaja moja družina, vendar pa babica ni želela pripovedovati o tem. Zato tudi knjige nisem pisala prej, ko je bila še živa. Morala sem pisati o tem in tudi raziskati, ker sem vedno čutila, da imam neko luknjo v sebi. Predvsem pa nisem imela materiala za pisanje – če nisem nič vedela, kako naj torej začnem. Vesela sem, da so me v Avstraliji podprli – prijavila sem se namreč za pridobitev finančnih sredstev, ki sem jih nato porabila za raziskovanje preteklosti, potovanje najprej v Slovenijo in nato še v Egipt, ter nato tudi napisala knjigo. Bilo pa me je zelo strah. Pri vseh knjigah, ki sem jih prej pisala, sem vedela, kaj želim napisati in kako. Le še napisati jih je bilo potrebno. Tukaj pa nisem niti vedela, ali sploh obstaja zgodba, ki jo bom lahko napisala. Ko sem začela odkrivati drobčke zgodbe, sem postala navdušena, čutila sem veselje in vse lažje je bilo. Ko pa sem odkrila, da je bila moja babica aleksandrinka, pa sem bila vzhičena. Začutila sem – del neke širše zgodbe sem. Del zgodovine.
Pišete zase ali za bralce?
Oboje. Definitivno je pisanje moja terapija, toda ne bi mi bilo dovolj pisati dnevnika. Pišem, ker je to moj način komuniciranja s svetom. Delim razumevanje, hkrati pa je dobro zame – če ne pišem, me hitro zagrabi panika. To je moja mentalna terapija.
Veliko govorite o tem, da vam je nekaj manjkalo, ker niste vedeli, iz kje ste. Menite, da je to vaša osebna zgodba ali je to nekaj, kar si delimo vsi ljudje, torej da moramo poznati svojo preteklost, da lahko polno živimo v sedanjosti?
Menim, da si to delimo vsi. Vendar pa je razlika med tistimi, ki ostanejo in tistimi, ki se premikajo. Tisti, ki svoje življenje preživijo na nekem ozemlju in niso potomci migrantov, tega ne začutijo. Imajo občutek prizemljenosti. Tisti, ki pa ne vedo, od kje so, pa tavajo. In tudi moja babica, ko je odšla, če tudi bi se vrnila v Slovenijo po določenem času, to ne bi bilo več isto. Moraš biti v navezavi s svojim prostorom, da je to tvoj dom.
Menite, da so bolezni 21. stoletja, torej veliko izgorelosti, pa tudi duševne stiske in stres, povezani tudi s tem, da nismo na enem prostoru, da tako veliko potujemo?
Zagotovo. Samo potovanje ni toliko problem, pa tudi – naši predniki niso toliko potovali, pa sploh se z letalom premikali tako hitro med kontinenti. Ta hitrost potovanj je vsekakor problematična. Vendar pa je še bolj problematično seljenje iz enega konca na drug. Ko nekje živiš dlje časa, dobiš občutek varnosti. Ljudje te poznajo, ti njih poznaš. Sicer pa je vedno nek strah, tudi osamljenost, to pa prinaša stres.
Kaj ste čutili, ko ste se vrnili v Avstralijo, potem ko ste raziskali svojo zgodbo?
Bil je proces postajanja in začutila sem neko veselje, morda celo bolj mir. Počutila sem se povezano, prizemljeno, pomirjeno. No, potem je takoj udarila pandemija, tako da je mir hitro odšel (smeh).
Kakšni so pa vaši plani za prihodnost – se vračate k erotiki ali boste zopet pisali o vas?
V Avstraliji naslednje leto izide knjiga o odnosu do telesa, kako je živeti v debelem telesu. Pišem o tem, kako je debelo telo zavrnjeno, ko ne najdeš primernih številk v trgovini, pa kako so stoli v dvoranah premajhni. Predvsem pa tudi, da se ljudje še vedno smejijo debelim ljudem. Ljudje ne ustvarjajo več šal glede spolne usmerjenosti in spola, glede debelih ljudi pa še vedno. Moja hipoteza je, da je torej debelost nek zadnji mejnik tega norčevanja. Je pa to poglobljena knjiga tudi o mojem odnosu do lastnega telesa, o sprejemanju in življenju.
In še za zaključek: kako bi opisali vašo babico?
A force of nature. Ali iz slovenskega ljudskega izročila – krivopete. Torej divja ženska, ki je lahko izjemno prijazna. Ko pa prečkaš neko mejo, pa z vso močjo narave udari po tebi in ustvari nevihte, poplave, bes … Verjela sem, da je tako močna, da lahko spremeni svet. No, še vedno verjamem. Ta knjiga, ki je ona vsekakor ne bi odobravala, bi morala iziti leta 2020, potem pa je prišla pandemija. Prepričana sem bila, da je to njeno delo. Nato je izšla leta 2021 in ko je bil dan izida, je bilo vreme katastrofalno in moji prijatelji niso uspeli priti na dogodek ter so mi pisali sporočila, da je vsekakor to delo moje babice. Resnično močna ženska je bila! In verjamem, da njena moč ni poniknila.
S pisateljico se je pogovarjala Ajda Vodlan.