Prejšnjič sem pisal o skorajšnjem začetku šolskega leta in strahu, ki bo znova zavladal med otroki in starši na račun branja. Meni kot staršu začetek novega šolskega leta prinese drugačne strahove – roditeljske sestanke, volitve v svet staršev in razmišljanje, kje v slišanem iz ust razredničarke prepoznam lastne otroke.
Ali se enako sprašujejo tudi drugi starši? Mene – pa vsaj v tem delu vem, da ni govora o mojem otroku; bi pošteno zaskrbelo, če bi izvedel, da moj petošolec še ne zna tekoče brati. V tistih davnih časih, ko sem jaz obiskoval osnovno šolo, iz drugega razreda nisi mogel napredovati brez znanja poštevanke in v ne v četrtega, če nisi tekoče bral. Zgodilo se je sicer, da smo potem v petem razredu dobili kakšnega, ki je bil dobesedno pol pismen, ampak to je druga zgodba. Dandanes je šola nekaj povsem drugačnega in težave, o katerih sem pisal prejšnji mesec, so le ene od mnogih.
A naj se vrnem na roditeljski sestanek petega razreda svojega mlajšega sina. Razredničarka, učiteljica stare šole, je izpostavila, kako zares slabo berejo nekateri otroci. Malih tiskanih črk še sploh ne. Enostavčne pravljice z veliko ilustracijami. Tudi tisti, ki so od njih v branju boljši, imajo slabo tehniko branja in pogosto ne razumejo, kaj so prebrali in ne znajo narediti povzetka prebranega. Oprostite, ampak v petem razredu to ni »normalno« in ne bi smelo biti sprejemljivo. Razumem, da ne morejo biti vsi kot moj sin, ki bere, razume in obnavlja knjige s po več sto stranmi in tega ne zahtevam, niti ne pričakujem. A da nekateri še v petem razredu berejo tako rekoč kartonke in zlagajo dvozložne besede, pač ne gre. In seveda se lahko vprašam, kako je otrok sploh prišel do petega razreda, ker se je moral v četrtem že česa samostojno (!) naučiti, kaj pripraviti, poiskati kakšne informacije.
Odgovor mi je znan. In s prstom bom pokazal na starše. Starše, ki naredijo vse namesto svojih otrok. Delajo naloge, pripravljajo torbe, prepisujejo neurejne zvezke, ustvarijo krasne plakate in dih jemajoče prezentacije, ki bi navdušile še kakšnega kreativnega direktorja marketinške agencije, kaj šele učiteljico. Starši, ki otrokom berejo knjige in jih na pamet učijo obnov. In to, da starši berejo otrokom oz. da berejo skupaj, ni narobe niti slabo. Nenazadnje smo v nacionalnem mesecu skupnega branja, ki to še spodbuja, ampak ne le na relaciji starš (bralec) – otrok (poslušalec). Zakaj ne bi otroci brali staršem ali starim staršem? Tisti, ki imajo mlajše brate in sestre, lahko berejo njim.
Tudi v branju, tako kot povsod drugje, napreduješ s treningom. Več boš prebral, boljše boš bral. Več boš razumel in lažje povezoval. In pridemo do naslednje težave – ni le dovolj brati, treba je znati tudi poslušati. Aktivno poslušati. Saj ste se najbrž tudi sami že kdaj znašli v situaciji, ko se zaveste, da vas sogovornik ne posluša ali pa da vi niste z glavo pri stvari in je vse, kar zaznavate, zgolj šum. Sam temu, sploh kadar me otroci ne poslušajo, pravim selektivni sluh. Koncentracija je pomembna, tako za branje kot poslušanje. Sam prav zato nisem navdušen nad avdio knjigami, ki v zadnjem času doživljajo precejšen razcvet. To, da mi npr. roman bere nekdo drug, mi je v prvi vrsti čudno. Knjigo (fizično ali elektronsko) pač rad držim v roki, obračam liste in se sprehajam po vrsticah in opažam stvari, zaznavam, domnevam, sklepam, razmišljam, povezujem. Lahko se za trenutke zazrem skozi okno in mi ne bo nič ušlo.
A da se vrnem k osnovni težavi. Imamo otroke, ki ne znajo in ponavadi tudi nočejo brati. Njihovi starši jih k branju ne spodbujajo, ampak še več – obveznosti opravljajo namesto njih. V tistem najboljšem slabem primeru otroci prosti čas (čeprav to pomeni, da so šolske obveznosti že opravili, oni sami!) preživljajo nekje zunaj – na igrišču, v gozdu, s prijatelji. V najslabšem slabem primeru tičijo za ekranom in je njihov edini način komuniciranja tipkanje. Zgled največkrat najdejo kar v starših. In ne le, da ne znajo brati in poslušati, tudi pišejo seveda vse slabše, čeprav je to najbrž težava vseh nas, če smo pošteni. Otroci zaradi vpliva elektronskih impulzov, ki njihovim očem in možganom ne pusti dihati, niso sposobni daljše koncentracije in imajo težave tudi s poslušanjem.
Kakšne otroke torej vzgajamo? Takšne, ki bodo že od malih nog vajeni, da ne rabijo storiti nič, ker bodo vse storili namesto njih. In ja, osnovno šolo bolj ali manj zaključijo vsi, brez večjih prask, ampak kaj bodo ti otroci počeli v srednji šoli – zapiske si je treba delati na podlagi poslušanja, zapiske morajo znati prebrati in jih potem povezovati s tistim, kar je zapisano v debelih učbenikih. In odlične ocene iz osnovnošolskih klopi največkrat ne odražajo dejanskega znanja otrok.
Starši bi morali zavihati rokave. Najprej (marsi)kaj spremeniti pri sebi. V branje vam priporočam dve knjigi – Miha Kovač je napisal knjigo Berem, da se poberem z 10 razlogi za branje knjig v digitalnih časih, misliti pa vam bo dala tudi knjiga Matta Haiga Zapisi o živčnem planetu. In ne želim pridigati ali biti pokroviteljski, ampak na svetu so res pomembnejše stvari od všečkov in veliko lepše od umetne popolnosti na družbenih omrežjih. Vaši otroci so najpomembnejši in največ, kar jim lahko podarite, je vaš čas. Čas – kot branje ali poslušanje; ki ga boste z njimi preživeli aktivno, ne le bili z njimi v prostoru.
Matic Slapšak
