V novembru sem komaj čakala, da pride čas za pravi obisk knjižnega sejma v živo – zanimalo me je, kako bo to na Gospodarskem razstavišču in vsi knjigoljubci smo na koncu priznali, da je veliko prednosti te nove lokacije, čeprav morda nostalgično pogrešamo romantični občutek Cankarjevega doma. Prvi dogodek, ki sem ga obiskala na sejmu, je bila predstavitev knjige Kitajski miti in legende, ki ga je organizirala Miš založba v sodelovanju z avtoricami in ilustratorji, ilustratorkami ter s Konfucijevem inštitutom Ljubljana. Dogodek me je pritegnil, saj sem videla napoved za to knjigo, ki mi je takoj vzbudila zanimanje. Čeprav nisem prav posebna ljubiteljica kitajske zgodovine, jezika ali njihove tradicije, pa sem si želela več izvedeti o kitajski mitologiji.
Slovenci radi obiskujemo kitajske restavracije (menim, da je poleg »klasičnih« restavracij in gostiln v Sloveniji največ prav kitajskih restavracij) in tam občudujemo ambient prostorov – veliko rdeče in zlate barve, okraskov ter tudi prikazanih motivov iz kitajske tradicije, torej zmajev in nam nepoznanih podob. Knjigo sem tako z veseljem vzela v roke, da spoznam nekaj novih in meni neznanih ljudskih izročil. Nisem pa pričakovala, da se mi bo porodilo toliko vprašanj.
V knjigi najdemo kopico mitov in legend, ki jih spišejo in narišejo različne avtorice ter ilustratorji in ilustratorke, vendar vse skupaj, zahvaljujoč urednici deluje izjemno povezano. Pripovedi so mi tuje, ko pa jih primerjaš z ostalimi mitologijami, ki sem jih spoznavala, pa so si vse v nekaterih zadevah podobne: mitološke pripovedi in legende pripovedujejo o nastanku sveta, o pogumnih posameznikih, o bogovih in o trenutkih svetovnih tragedij ter preporodih. Pa nisem strokovnjakinja mitologije – brala sem Biblijo, poznam nekaj slovenskih ljudskih pripovedi, kot dijakinja, ki se je med drugim se mučila tudi z učenjem latinščine, pa sem se navduševala nad mitologije stare Antike. Navduševala so me stara poganska božanstva, pa naj bodo to grška, rimska, nordijsko-germanska pa tudi slovenska in tudi vsa ta so imela med seboj več podobnosti kot različnosti. Vsa ta mitološka izročila in božanstva pa izhajajo iz različnih krajev sveta (katerih ljudstva naj se takrat ne bi poznala med seboj) in tudi iz zelo različnih zgodovinskih obdobij, pa so si tako zelo podobna. Ob tem se vprašamo, da je morda ta mitologija več kot le ljudsko izročilo, bujna domišljija naših prednikov. So ta božanstva prav zares obstajala? So nekoč obstajali zmaji in feniksi in druga mitološka bitja?
Pravijo, da so naši predniki ob ognju pripovedovali zgodbe in so se tako prenašale naprej iz roda v rod. Predvidevam, da so se vse te legende tako prenašale. In vprašam se: kaj pa danes prenašamo naprej našim zanamcem? Si še pripovedujemo zgodbe naših prednikov ali smo jih popolnoma zanemarili? Si sploh še znamo pripovedovati zgodbice? Morda pripovedujemo pravljice našim najmlajšim, toda kaj pa odrasli – se nam zdi preotročje poslušati legende in bajke? Smo »preresni«? Zakaj gledamo izmišljene in fantazijske filme, pa navsezadnje beremo tudi fantazijske romane, le redkokateri pa posegajo po ljudskih in mitoloških pripovedih?
Verjamemo, da se naše naše življenje nahaja v prihodnosti. Prav je, da smo usmerjeni naprej, vendar je naše življenje tukaj in sedaj, v sedanjosti, ki pa jo je kreirala tudi preteklost. Zato naša zgodovina ni zanemarljiva in menim, da je čudovito in navdihujoče brati mitološke pripovedi, ki so krojile vero in običaje naših prednikov. To so slovenska in slovanska izročila. Vendar pa je prav čudovito prebrati tudi mitološke pripovedi drugih ljudstev, ki nam širijo obzorja in predstavijo nam še neznan svet. Navdihnili so me opisi, sploh pa romantični opisi določenih časovnih obdobij – npr. Obdobje treh vzvišenih in petih cesarjev – in pa vloga žensk v kitajski mitologiji (stvariteljica ljudi je boginja Nüwa). Še bolj čudovito pa je brati takšne mite in legende v našem maternem jeziku in to v knjigi, ki je izjemno strokovno urejena, natančno dodelana in s tako navdihujočimi ilustracijami. Resnično velike čestitke Miš založbi za to kreacijo.
Naj končam z legendo o bogu kuhinje in kitajsko tradicijo: »na predvečer malega kitajskega novega leta, kakor imenujejo prihod boga kuhinje na zemljo, ljudje poleg njegove slike postavijo majhen oltar in ga bogato obložijo. Bogu kuhinje darujejo sadje, zelenjavo, meso, vino ter druge dobrote in prižgejo kadila.« (Kitajski miti in legende 2022, Vilotič, str. 175). Bog kuhinje namreč piše letna poročila Žadnemu cesarju za vsako gospodinjstvo, ali so ljudje skrbno ravnali s hrano – če so, jih cesar nagradi z bogato letino in blagostanjem, če so ljudje potratni, pa jih kaznuje s sušo in poplavami. Letos je kitajsko novo leto na 22. januar, do takrat pa le preberite to pripoved, kako je sploh nastal bog kuhinje.
Srečno in zdravo 2023!
Ajda Vodlan
