V teh dveh korona letih mi najbolj manjkajo kulturni dogodki. Koncerti, razstave, gledališče, kino … Vem, vem, v zadnjih mesecih je to veliko dostopnejše kot prej. Saj sva si kaj tega privoščila, a kaj, ko se pred in med operacijami bojim nebodijetreba okužbe, pa raje ostanem doma. Kljub temu sva si z atom Mišem v domžalskem, kar precej polnem kinu ogledala film Zastoj Vinka Möderndorferja. Eden tistih filmov je to, kjer publika po zadnjem prizoru obsedi v tišini. Ne bom kot običajno zapisala, da je film vredno videti, ker ni samo to, pač pa, da ga je vredno doživeti. O njem gledalec razmišlja še dolgo, ko zapusti dvorano.

Misliti mi je dal tudi intervju z režiserjem na portalu MMC. Odličen je! Pove točno tisto, kar bi si morali vsi prebrati, a ne le prebrati, kar bi morali živeti. Predvsem v teh časih. Res je, empatija je skorajda izginila iz naših življenj. Pa bi ne smela, če naj bi želeli ostati ljudje in ne egoistične mašine. Prizori iz filma so me spomnili na veliko manj drastičen dogodek, kot ga opisuje film, a mi je pred leti, ko mi jo o njem pripovedovala znanka, učiteljica na eni ljubljanskih osnovnih šol, obstal tam nekje, kjer še vedno zatišči. V tretjem ali četrtem razredu je neka deklica pouk obiskovala vedno v isti trenirki, mama se je trudila, da je bila oprana. Sošolci so se iz deklice norčevali. Kaj je storila učiteljica? Poklicala je na pogovor dekličino mamo in ji predlagala, naj deklico obleče drugače, bolj podobno ostalim sošolkam. Ne da bi učencem skušala posredovati vsaj kanček empatije, jim razložiti, da vsi pa nimajo toliko denarja in da oblačila niso pomembna, da je pomembno čisto kaj drugega. Ni jim položila na srce, naj pomagajo deklici, da se bo kljub vedno isti trenirki bolje počutila v njihovi sredini. Ne, tej učiteljici, ki se še vedno vozi v prestižnem nemškem avtu in živi blagovne znamke, je bilo bližje prepričevati ubogo mamo, naj še tistih nekaj evrov, ki jih ima, zapravi za oblačila. Res ni naloga šole in učiteljev, da učencem pokažejo, da sočutje obstaja, da velja skrb za sočloveka, bi pa morala to biti preprosto naloga vsakega človeka. Da si zasluži, da mu rečemo človek. Te dni berem o drugačni učiteljici, ki je pokazala, da se to lahko stori. Učence je vključila v projekt, v katerem so prevpraševali odnos do oblačil, hitre mode ter onesnaževanja. Zato so sto dni vztrajali v istih oblačilih. Želela jim je predati zavedanje, da tudi oni sooblikujejo svet. Poklon takšnim učiteljem.

Zakaj omenjam ti dve zgodbi? Ker se povsem strinjam z gospodom Möderndorferjem, ki v intervjuju pravi, da  bi se vsak od nas moral potruditi spremeniti svet na boljše. Meni, da če spremeniš svoje mišljenje, imaš možnost spremeniti svet. Res je. Nekateri imamo za to več priložnosti, drugi manj, a vsi bi jih morali izkoristiti, vsako od njih. Poklici, kot je učitelj, lahko veliko pripomorejo k spreminjanju mišljenj, širjenju pozitivnih vrednot in zatiranju egoizma, individualizma. Neskončno priložnosti imajo. Tudi sama imam to srečo, da odkar sem zamenjala hladen bančni svet za delo s knjigami, lahko za mišjo založbo izbiram pisanja (ali pa sodelujem pri tem), ki bogatijo in dajo misliti, ki lahko spreminjajo mišljenja. Saj velikokrat pri tem zvenim naivno, a nič zato, kar vztrajam. Predvsem, ko gre za knjige, ki jih berejo mladi. Prav zato sem pogosto izbirala med avstralskim, novozelandskim pa tudi nizozemskim branjem. Te knjige sicer sveta ne olepšujejo, pač pa mladostnikom kažejo, kako najti pot iz njihovih, včasih zelo hudih težav. Pripovedujejo, da moraš narediti vse, kar lahko, sicer sam, a najdeš podporo, človečnost tudi pri drugih. Spodbujajo pozitivne vrednote – prijateljstvo, empatijo, skrb za sočloveka in skupnost, širokosrčnost … Vedno se mi je zdelo, da knjige z one strani sveta znajo razkrivati plast za plastjo, ne udarijo na hitro in naravnost, kot to počno britanske in ameriške. Predvsem pa komunicirajo potrebo po skrbi drug za drugega, aktivni skupnosti. Težke življenjske situacije znajo upovedovati tudi prek humorja, priznam, včasih so mi hkrati privabile solze v oči in nasmeh na usta. V naši založbi še vedno ostajamo pri takšnem mladinskem branju. Pa čeprav našim tovrstnim prevodnim knjigam redkeje priznajo zlate hruške. Da presojevalci tega ne dojemajo, me žalosti, a sem se navadila sprejemati in si misliti svoje.

Vem, da so tile verzi zelo zlajnani, a nič zato, povedo ravno tisto, kar želim. V mojih, sicer še zelo socialističnih gimnazijskih letih, smo radi citirali pet stoletij stare verze, ki jih je zapisal John Donne: No man is an island entire of itself; every man is a piece of the continent, a part of the main. Ne, nihče ni otok, vsak je del celine. Tudi v današnjih časih, ko živimo v mehurčkih, ne. Egoizem in individualizem ustvarjata iz ljudi otoke. Dajmo, ostanimo ljudje. Verjemite, ko si na koncu svoje poti, pomeni največ, če veš, da si naredil vse, kar si lahko, da si bil in ostal človek.

Mati Miš