O ZAMUJANJU

Piše Mati Miš

Zadnjič sem na televiziji videla del oddaje o varuški Jo, ki jo nemočni starši pokličejo, ko ne zmorejo več krotiti svojih otrok. Ona najprej opazuje kako starši z milim glasom prosijo otročad, ki jim dobesedno skače po glavi, naj vendar že odneha. In Jo materam in očetom potem svetuje, kako naj vreščečim otrokom odločno ukažejo naj prenehajo in jim dopovedo, da bo neprimerno vedenje imelo zanje tudi neprijetne posledice. Naj ne moledujejo, naj se  postavijo zase in mladeži pokažejo, kaj je red. Sem se zamislila. Počutim se kot ena taka nemočna mama, ki ji smrkavec, ko pleza po kuhinjskih omaricah in naokrog meče njene čevlje, vpije: ‘Neumna mama! Neumna mama!’. Ona pa samo proseče: ‘Daj, proooosim, nehaj. Daj no, nehaj že, prooosim.’ In sem se odločila. Da napišem tole, pa četudi se komu zamerim. In ne čakam varuške.

Muči me slaba vest, saj že od poletja nisem zapisala na tele strani kakšne založniške. Saj ne, da bi se pri nas ne dogajalo, nasprotno, veliko obveznosti, neprevidenih dogodkov, pa ni bilo časa in volje. Še en razlog – nisem hotela izlivati jeze, ki je bila v teh jesenskih mesecih dosti pogostejša kot dobra volja. Zdaj, ko prihajajo nekateri razlogi za moj molk iz tiskarne (drugi pač še ne bodo kmalu) pa mi črke malo mirneje tečejo izpod prstov. Naj tokrat zapišem nekaj o čakanju in snedenih besedah, ki so to jesen grenile življenje nam na mišjem koncu – poleg še nekaterih ‘organizacijskih’ težav, ki pa so imele razlog v življenju samem in njegovih nepredvidenih zasukih.

Le kdo se še v Sloveniji drži rokov, se včasih do mnogih krivično sprašujem. No, med našimi sodelavci jih je pravzaprav večina takšnih, hvala bogu, ki se držijo obljubljenih datumov, kar nekaj jih je celo hitrejših. A si zato drugi vzamejo toliko več časa, se izgovarjajo ter izgovarjajo in nam s tem delajo hude težave. Ti drugi nam toliko zagrenijo življenje, da žal zasenčijo one točne. V primerih ne uporabljam moškega spola ne zato, ker sem vajena, da moški v mojem življenju radi zamujajo (a se iz leta v leto v točnosti izboljšujejo, moram biti poštena), bolj zato, da zakrijem identiteto. Lahko da moškim s tem delam popolno krivico.

Le malokateri od zamujajočih piscev, ilustratorjev, prevajalcev si predstavlja, da ni vseeno, kdaj izide knjiga in da nam z zamujanjem povzročajo finančno škodo. Tipičen primer – pred leti smo izdajali knjigo o dietah, urednik in lektor je zamujal toliko, da je knjiga namesto januarja izšla junija. In se seveda ni prodajala, naslednjo pomlad pa je imela letnico prejšnjega leta in spet ni šla v prodajo. On je seveda dobil plačilo, vso škodo smo nosili mi. Takšnim dandanes dajem bolj ali manj dela, s katerimi se ne mudi. Ironija – zdaj so mnogo bolj točni.

Pa še primer, ki me je polnil z jezo, saj mi ni pokvaril dneva, ampak je bil eden od krivcev za pokvarjeno jesen – prevajalec je prevod dolgega romana obljubljal za konec spomladi, konec maja ga je imel le še menda za pregledat. Verjela sem in načrtovala, da ga v roke vzamem v začetku julija in ga uredim čez poletje, zato ga nisem preganjala. Čakam, čakam, ko le prosim zanj, ga dobim šele v drugi polovici julija. Ker sem bila do srede avgusta na poti, brez interneta in seveda brez printerja, ga seveda nisem mogla vzeti v delo. Tako mi je kradel čas jeseni, ko sem imela načrtovano drugo delo, ko so prišle na vrsto druge knjige. In to je kot prva domina, ki začne podirati tiste za njo.

Še en letošnji primer zamujanja, ki mu je vzrok mišja neumnost in lahkovernost. Z nekim ilustratorjem smo že v preteklosti imeli tako slabe izkušnje z zamujanjem, da smo takrat odpovedali pogodbo. Zaigral pa je na prave strune, strune sočutja pri Atu Mišu, in podpisal, da bo tokrat delo končal do prvega dne v juniju, a obljubil, da dobimo ilustracije zagotovo prej. V maju prejmemo elektronsko pismo, da ima le še za teden dela. Pa ni bilo ilustracij. V juliju dobimo nov mejl z obljubo ilustracij v tednu dni, po sredi je bila bolezen. Pa nič. Na našo željo po tem, da vidimo kako daleč so stvari, izmotavanje, menda nima fotoaparata, skenerja, videti ne moremo nič. V septembru se zgodba ponovi, spet bolezen, ilustracije obljubljene čez teden dni, spet ni mogoče nič videti. Postavimo skrajni rok konec oktobra, saj knjigo moramo izdati do konca leta. Spet nič. Celo zelo nesramen odgovor njegovega partnerja na naš telefonski klic, češ da mu založniki ‘dol visijo’. Odpovemo pogodbo. Sledi ilustratorjev telefonski klic in moledovanje. Ne verjamemo, a zaradi čiste vesti se Ata Miš oglasi pri njem. Res sta končani dve tretjini knjige, morda celo več. Zakaj ni bilo možno pokazati prej? Zakaj izgovori, skrivalnice? Ata Miš pravi: ‘Pogovarjajmo se in pogovarjajmo, komunikacija je rešitev.’ Hm. Še vedno pa nisem prepričana ali bo delo dokončano ali ne … Kaj nam je storiti? Mi smo imeli oblikovalca za to knjigo v pripravljenosti že junija.

Pa ni treba, da se za zmedo v firmi zamuja mesece. Nek drug ilustrator je imel v pogodbi zapisan rok sredi avgusta. Oblikovalec je načrtoval in bil pripravljen, da bo knjigo prelomil zadnji teden avgusta in prvi teden septembra. Pa je ilustrator zamudil dva tedna, ilustracije so šle v skeniranje, on pa na dopust in ker pri otroških knjigah ilustrator mora sodelovati pri oblikovanju, ni bilo s prelomom v septembru nič. Ko se je sredi septembra vrnil je šel na zaslužen in dolgo načrtovan dopust oblikovalec. In knjiga se je začela prelamljati v oktobru, ko so bile na vrsti že druge knjige. Ki so po krivici čakale. Nekatere še čakajo, druge so morale k drugemu oblikovalcu … Pa le zaradi ilustratorjevih dveh tednov zamude.

Imamo tudi avtorje, ki jim je povsem samoumevno da zamujajo. Pred leti smo začeli delati s pisateljem, ki je, ko smo ga opozorili, da s knjigo zamuja že nekaj mesecev in ne bomo ujeli roka za subvencijo, mirno dejal, da je znan po svojem zamujanju in da je to pač njegova lastnost, da nikoli ne odda hitreje kot nekaj mesecev prepozno. ‘Take it or leave it’. Saj nekaj časa to požiraš, potem se pa vprašaš ali je res vredno. In potem se z uveljavljenim pisateljem prerekaš kdaj je točka oddaje: ko svoj izdelek odda uredniku in ima ta s tem še kup dela? Za založnika pisatelj odda besedilo založbi takrat, ko je besedilo potrebno le še lekture in oblikovanja, ko so vsa preverjanja in uredniški popravki že opravljeni. In ko pisatelj zamuja ne v mesecih, pač pa v letih, si drzne uredniku očitati, da je imel v tistem trenutku, ko mu je poslal besedilo, ta delo z drugimi knjigami. In je nejevoljen, ker je za par sto strani dolgo besedilo urednik rabil dva tedna (dan gor ali dol), ob vsem preostalem delu, ki je bilo takrat načrtovano in na vrsti. Kje je tu posluh do sočloveka, do sodelavca nenazadnje?

Prav to je še ena stvar pri zamujanju, ki jo čedalje težje prenašam, ta egoizem – ko nekdo z zamujalno navado končno odda svoj izdelek, vedno samozavestno pričakuje, da bomo v tistem trenutku vsi padli naokrog od navdušenja, spustili iz rok vse ostalo delo, vse izdelke tistih, ki so se držali rokov, in z užitkom začeli delo na njegovem izdelku. Vsakdo od njih je prepričan da bo naredilo ‘pufffff’ in knjiga bo iz tiska v dobrem tednu dni. Malo morgen. Priznam, v meni takšno ravnanje vzbuja le odpor, z nejevoljo delam knjige takih avtorjev. Hudo mi je, ko se avtorjevo zamujanje potem lomi na vestnem uredniku in oblikovalcu, ki se trudita čarati, ne nazadnje na meni, ki počnem isto. Skušam čarati. Čeprav tega praviloma ne bomo več počeli. Res ne. S čaranjem se ne bomo ukvarjali, mi imamo založbo. Založniki imamo kot vsako podjetje delo načrtovano, za neko knjigo imamo predvidene termine priprave in izdaje, ter organizirane sodelavce pri določenih fazah. In če besedila, ilustracij, prevoda, ni ob pravem času, bo pač knjiga morala počakati, saj je zamudila tisti čas, ki ji je bil namenjen.

Zavedam se, da je velik del krivde za zamujanja na moji, na naši strani. Ker to dopuščam/o, ker se prilagajam/o izvajalcem, ker skušam/o razumeti njihove izgovore. Ker ne zaropotam/o. Ker se ne postavimo zase. In predvsem, ker predvsem jaz, Mati Miš, rokov ne komuniciram jasno in razločno. Pri prevodu romana nekaj odstavkov nazaj prevajalcu čisto zares nisem postavila točnega roka, rekla sem le, da bom vesela, če bo naredil pred poletjem in upala, da bo že vedel, da je tako skrajni rok poletje. Povsem napačna komunikacija, bi rekla varuška. Se poletje začne junija? Ali ko se prevajalec julija vrne z dopusta? Zdaj sem dodobra razmislila, kaj bi mi varuška Jo svetovala. Naj ne moledujem več. Naj roke postavim nam po meri, v teh časih je izvajalcev dovolj na voljo in jih jasno komuniciram. Naj z izvajalci, ki zamujajo, ne delam več. Naj s plačilom zamujamo vsaj toliko, kot bodo zamude nabrali zamudniki, nobenih plačil vnaprej več takim avtorjem. Pa še česa se bova domislila z Atom Mišem … Takšne jeseni, kot so nam jo letos naredile zamude, si ne želim več.