Piše Mati Miš

V tretjem letu mišje založbe je na knjižnem sejmu potekala debatna kavarna z naslovom Nevralgične točke slovenske mladinske literature. Organizirala jo je mladinska sekcija DSP, moderiral jo je dr. Igor Saksida, debatirali pa so Janja Vidmar, dr. Marjana Kobe in Vlado Grlica. Govora je bilo o slabi produkciji novih mladih založb, še zdaj mi zveni v ušesih ‘predvsem družinskih’, s poudarkom na tem, da izdajajo v glavnem prevodno literaturo, kar pa naredijo knjig slovenskih avtorjev, produkcija ni kakovostna.

Po koncu debate sem se oglasila iz občinstva, saj sem slutila, da je veliko besed letelo konkretno na našo založbo. Izpostavila sem dejstvo, da smo majhen narod, ki ima le za malo več kot je prstov na eni roki vrhunskih mladinskih pisateljev in razumljivo je, da želijo izdajati pri največji založbi, mi manjši pa do kakovostnih besedil ne moremo priti. In me je z odra Janja Vidmar vprašala: ‘Pa bi izdali mojo knjigo, če vam kaj pošljem?’ Seveda sem ji pritrdila. Še dve leti je trajalo, da nam je poslala zbirko kolumn za odrasle, za katero se nismo odločili. Potem pa nam je zaupala tudi besedilo za mladino, zelo veseli ga smo bili. Da smo pridobili njihovo zaupanje in je zdaj lahko skoraj dve tretjini naših knjig izpod peres domačih avtorjev je torej trajalo dolga leta in več kot dvesto izdanih dobrih prevodnih knjig. V čast in veselje nam je, da nas zdaj dr. Marjana Kobe pohvali za dobre knjige in da so rezultat našega sodelovanja z dr. Igorjem Saksido prav imenitne izdaje, nestrpna sem že, kdaj bo tale, ki jo pripravljamo, lahko šla med bralce. ‘Private joke’ o tem, kako smo (bili) nevralgična točka mladinske literature, pa vsake toliko časa pride na dan. No, morda smo zdaj nevralgična točka v kakšnem drugačnem smislu … Pa bolje to, kot se utopiti v povprečju. Ne samo nevralgična točka, zdaj paradoksalno postajamo tudi eden od grobarjev slovenske mladinske književnosti.

Cilj, ki smo si ga zastavili ob ustanovitvi, smo v mišji založbi torej dosegli: več izdamo domačih kot prevodnih knjig, ker je prav, da podpiramo naš jezik in ustvarjalnost naših ljudi. Svoja besedila nam zaupajo odlični avtorji, rišejo nam najboljši ilustratorji. Pokazali smo da znamo, za vsako knjigo se posebej potrudimo, včasih tudi presegamo meje, naše knjige prejemajo nominacije in nagrade. Žal pa je tu zver, ki ne da miru: vsesplošna gospodarska kriza, ki je tudi prodane naklade zmanjšala, najprej za petino, nato za četrtino, zdaj že za tretjino glede na desetletje nazaj… Najbolj se to pozna pri knjigah domačih avtorjev. Razen najbolj vrhunskih, klasičnih, kot jih mlajše in manjše založbe dobimo zelo zelo redko, se praviloma prodajajo slabše kot prevodne.

Ne samo, da se otroške in mladinske knjige domačih avtorjev prodajajo slabše, za založnike je v teh časih še pomembnejše, da so stroški produkcije ilustriranih otroških knjig slovenskih avtorjev kar nekajkrat višji kot prevodnih in morajo zato biti cene temu primerne – potem pa kupci tarnajo, da so drage. Založniki ne moremo biti socialne ustanove, za izdajo knjig angažiramo naš lasten denar (tudi če nam uspe priti med programsko financirane založbe je našega prek 90%) in cilj nam je s tem preživeti. Če primerjam dve slikanici, ki smo jih izdali letos: samo stroški honorarjev, priprave na tisk in tiska na izvod so dejansko 4,5 krat višji pri domači – čeprav tudi prevodna ni bila najcenejša, ker gre za klasiko. Dejansko je to razmerje lahko še krutejše, ocenjujem, da ima v povprečju domača slikanica 5 do 8 krat višje tovrstne stroške kot prevodna (koprodukcijska) oziroma 2 do 5 krat višje kot tista prevodna, ki jo natisnemo v Sloveniji. Tule ne vračunavam obsega dela, čeprav bi ga morala: z domačimi knjigami je kar nekajkrat več dela, sitnosti, opravkov, kot s prevodnimi, to dodatno založniško delo v teh stroških ni upoštevano. Z upoštevanjem še teh stroškov pa ima lahko domača slikanica tudi desetkrat višje stroške kot koprodukcijska.

Pa mi pridejo ne dolgo nazaj v roke številke MKL Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo v njihovem Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig. Neprijetno sem bila presenečena. Ne zaradi ocen naših knjig, te so približno take, kot si zaslužijo, z njimi smo zadovoljni. In tudi ne zaradi malce zamegljene tabele z založbami, razumem, da ni časa, da bi se prikazalo drugače, tudi prostora za še en stolpec recimo da ni. Kot že vsa leta pa me tudi letos moti, ker tlačijo zraven ponatise in s tem zameglijo kaj se pravzaprav dogaja na področju novih knjižnih izdaj. Že prav, da se ocenjujejo tudi ponatisi, a biti bi morali povsod prikazani ločeno, le tako bi bila slika jasnejša. Če je že cilj tudi analiza slovenskega trga mladinske književnosti. Ampak to ni tisto, kar me je letos neprijetno presenetilo, tega sem že vajena in si ne delam utvar, da bo kaj drugače. Zamislila sem se nad tem, da je le 8 (osem) novo izdanih knjig slovenskih avtorjev zaslužilo hruško, to je le 15% vseh hrušk. Saj tudi sama trdim, da je izredno težko dobiti vrhunsko besedilo, ki ga napiše slovenski avtor, to je nekaj tako redkega kot sonce v teh dneh. A glede na to, da prevodna besedila založniki lahko izbiramo izmed najboljših, najbolj vrhunskih besedil na vsem svetu, bi se moralo za slovenske avtorje uporabljati malce bolj prizanesljiv meter, zagotovo pa ne enakega kot za prevodna dela. Kakovost je prav zares pomembna, a za ohranjanje slovenskega jezika in kulture je pomembno tudi najboljše kar obstaja pri nas in tudi temu bi morali dati priznanje, ne pa da že na prvo žogo na daleč kažemo kako naši avtorji pišejo slabše kot tuji. Saj to je povsem razumljivo, le dva milijona nas je! In potem knjiga, ki je denimo med 200 najboljšimi na svetu v letu 2013 v Sloveniji ne dobi zlate hruške, hm, … Pa pustimo to, pustimo posamezne ocene, jih sprejemam in dajem komisiji pravico, da se odloči, kot se pač odloči, vsak je zmotljiv, pa bi komisije ne bile. A z uporabo enakega metra kot za prevodna dela je prav ta komisija tudi eden od grobarjev slovenske mladinske književnosti, saj jasno komunicira, da so domača dela slabša kot prevodna in kupci, ki so se že precej navadili zlatih hrušk imajo še en razlog, da knjig slovenskih avtorjev, čeprav imajo priporočilo in so ocenjene s ‘štirico’, ne kupijo: nimajo namreč zlate hruške.

Med ‘glavne’ grobarje slovenske mladinske književnosti pa moram seveda uvrstiti še medije, saj so le redki, ki kaj pišejo o otroških in mladinskih knjigah. Namesto da bi starše obveščali kaj naj dobrega kupijo otrokom si rečejo, da se otroške knjige prodajajo kar same in ne pišejo ter ne objavljajo ničesar – če že ne gre za kakšno prevodno uspešnico. S častnimi izjemami, Radio Slovenija, Siol, Pil, Moj malček, kakšna revija nekdanjih Delovih revij, pa je že konec. Kot bi bralcev ne bilo treba vzgajati, kot bi naredilo ‘pufff’ pa odrasel človek že bere Žabota. Potem pa imamo te številke iz Rugljeve raziskave, ki povedo, da pri nas pa celo ljudje s končano visoko šolo v glavnem ne berejo knjig. Tako imenovani intelektualci. Figa pa tak intelektualec, ni čudno, da gremo, kamor gremo …

In kaj preostane založnikom, tudi mi ne postajamo nič drugega kot grobarji otroških in mladinskih knjig slovenskih avtorjev. Primer ravno končanega knjižnega sejma, kjer sta se zgodila dva, pravzaprav trije pokopi otroške in mladinske književnosti. Upravni odbor sejma bi se moral globoko zamisliti nad tem.
Prvič, ker je ukinil ‘čeke’, s katerimi so otroci doplačali pri nakupu knjig in ki so bili zagotovo spodbuda k nakupu dobrih knjig tudi nebralcem. Pa tega ne pišem kot založnica na sejmu, mi mišji letos nismo prodali nič manj in smo imeli letos samo manj izgube iz tega naslova, saj smo zaradi čekov prejšnja leta cene najboljšim in najbolj svežim knjigam z zlatimi hruškami zavestno znižali do 80% in tako skušali približati tudi nebralcem bralne in knjižnonakupne navade – lani sem izračunala, da smo tako izgubili skoraj 4.000 €. So pa letos otroci denar namenjen obisku sejma nesli povečini organizatorjem predstav in prodajalcem sladkarij, namesto da bi jih več prišlo do kakšne dobre knjige (kljub vsemu so tisti, ki berejo, pri nas posegali po hruškah) – če je to cilj knjižnega sejma? Je to vzgoja mladih bralcev? Pa ni bil problem denar, to vem, zdi pa se mi, da je bil vzrok pri tistih založnikih, ki nimajo zlatih hrušk … V smislu ‘naj sosedu krava crkne’, kot da bi od teh čekov kdo lahko kaj zaslužil. Ata Miš mi na to temo ni hotel nič reči. Kot o zakonu o enotni ceni knjige se tudi o tem pri nas ne pogovarjamo, bi preveč frčale mišje dlake.
Drugi primer, kako knjižni sejem pokopava mladinsko književnost, pa je nagrada knjiga leta. Med petimi ‘nominiranci’ ni bilo nobene otroške ali mladinske knjige, pa jih je bilo na sejmu zagotovo za več kot tretjino vseh knjig. Ne bom verjela, če mi bo kdo rekel, da ni bila med njimi nobena tako dobra, da bi si zaslužila nominacijo (vedno je lahko nekdo najboljši, četudi je splošni nivo nizek). Če bi to veljalo, potem res nima smisla da slovenski pisatelji še kaj pišejo za mladino in naj založbe raje izdajajmo prevodna dela. Vprašati pa bi se morali tudi o kakovosti drugih nagrad za mladinsko književnost, če njihovi nagrajenci niti za nominacijo neke nagrade sejma niso bili dobri …  Tudi ta komisija tako negira obstoj slovenske mladinske književnosti. Tretji primer je komisija za najlepšo knjigo, ki po mojem mnenju meri knjige za otroke z vatli za odraslo literaturo in ne upošteva zakonitosti oblikovanja za otroke (čeprav pri na podlagi dolgoletnih izkušenj z oblikovalsko stroko, še iz prejšnjega življenja, sklepam, da so razlogi čisto drugje – v kolofonih namreč). Škoda. Za oboje. Pa naj dodam pri tem še nejevoljo z načinom dela tele druge komisije: že drugo leto se je zgodilo, da je prišla na stojnico v torek, ko smo postavljali sejem in hotela videti, kaj smo novega naredili. Milo rečeno neživljensko, pravzaprav semle sodi kakšna močnejša beseda. V torek imamo toliko dela, da pravi čas zaključimo s postavljanjem (kar od nas zahteva organizator), da se sploh nimamo časa ukvarjati s tem, da bi iskali katere knjige so tisto leto nove. Največkrat tisti, ki se tedaj znojijo s postavljanjem stojnice in knjig na police tega niti ne vedo, letos smo imeli to situacijo, saj so naši občasni sodelavci in naših knjig ne poznajo. Lani pa vem, da sem sama odslovila komisijo, ker se preprosto ni bilo časa ukvarjati z njo, preveč nam je organizator naštimal prireditev in aktivnosti za tisti dan.
No, v upravnem odboru sejma, ki je zakrivil in požegnal tole s čeki in nagradami je tudi Ata Miš. Aaa, jih je doma že slišal na ta račun, da čekov ni dovolj zagovarjal (z nagradami pač ni imel nič) in se je skoraj skril v mišjo luknjo, tako sem bila huda.

Saj. Nisem si mislila, da bomo tudi na mišjem koncu kdaj pokopavali slovenske otroške in mladinske tekste. Na srečo naši založbi par knjig letno, letos jih je šest (okrog 15% naše produkcije) podpre Javna agencija za knjigo RS in trudili se bomo, da bomo za najboljša slovenska otroška in mladinska besedila, ki pridejo k nam, pridobili to finančno pomoč in bodo lahko zagledale luč sveta. Za preostale, nepodprte izdaje, četudi bi lahko nastale ‘skoraj vrhunske’ knjige, pa bomo zelo dobro premislili ali bo veljalo ugrizniti vanje. To pomeni, da bomo prisiljeni krepko zmanjšati število izdanih knjig slovenskih avtorjev – v naslednjem letu se to še ne bo poznalo, ker so pogodbe že podpisane, vnaprej pa zagotovo. S težkim srcem, a ne bo šlo drugače. Vsaj dotlej, da se izboljšajo časi. Če se slovenski otroški in mladinski knjigi sploh kdaj bodo … No, če prav pomislim, bi bilo za nas mišje mnogo lažje in bolj donosno spet izdajati samo vrhunske prevodne knjige. A to ni to.

Ali pa bom snedla zarečeno besedo in sama začela pisati pravljice, kot sem obljubljala v svojem prejšnjem življenju, pa sem se potem odločila, da raje izdajam dobre kot pišem slabe. Čeprav to početje ni nedonosno, naštancaš deset slikanic letno in dobiš knjižnično nadomestilo … In smo že pri temi za drugič.