Piše Mati Miš
Pa naj bo ena (skoraj) počitniška.
Tisti petek mi je v roke prišla še po tiskarni dišeča slikanica z malce odštekanim gospodom na naslovnici, ki ležeč na hrbtu v travi vrti pedala. Čeprav sem zgodbo poznala, jo je drugače brati, ko so poleg še ilustracije. Tale gospod Feliks me je očaral že samo z besedami, kaj šele, ko sem ga videla v knjigi. Zgodba Petra Svetine je mojstrovina, ni kaj. Kar prav je, da je to dirko upodobila Ana Razpotnik Donati, ki živi v deželi kolesarjev.
Naslednji dan naju je z Atom Mišem zaneslo proti Vrbskem jezeru. Mimo stadiona in potem mimo univerze ob jezeru do cilja ob pristanišču. No, tisti dan niti ne do cilja, samo do železniške postaje, kamor sva parkirala najin Vetrič in se odšla kopat. Hm, trideset in toliko let nazaj smo na to kopališče hodili z očetom, kje so časi …Tisto noč je nas tri z Vetričem tam pred železniško postajo močil, ne močil, zalival dež. A Ata Miš je bil odločen: štartam tudi v dežju, je rekel. Pa bo, kar bo.
Naslednji dan pa dirka. Ne s kolesi, kar peš, na dveh nogah. Posijalo je celo sonce. Ko je Ata Miš v Vrbi že štartal in tekel proti Celovcu, sem sedela ob jezercu v parku, pila limonado, opazovala ljudi s štartnimi številkami, ki so po končani jutranji tekmi hodili mimo in prešinilo me je – madonca, saj to je skoraj kot v knjigi o Feliksu. Z upanjem, da Ata Miš še ni skočil v jezero, sem šla do cilja ob pristanišču, pa čakala in čakala, dlje kot običajno. Nasmehnila sem se ob misli, kako Ata Miš sezuva čevlje in leze iz tekaške oprave, pa kako gledalci lahko vidijo le še njegovo belo zadnjico, ko skoči v vodo. A ko sem ga končno zagledala ni bilo dosti drugače. Res je zlezel iz majice, le čevljev (še) ni sezul. Vso tisto nočno močo je jutranje sonce dvignilo v zrak in gospod v poznejših letih, kot pač Ata Miš je, je toliko našvical, da mu je preostalo le golotrebušno teči proti cilju z majico, iz katere se je cedilo, v rokah. In jasno je bilo videti, da mu je čisto vseeno, ali pride do konca ali ne. Da ga bo le potem čakal, no, ne limonada z mineralno vodo, ampak čisto pravi, ledeno mrzli hmeljni napitek.
Na obrežju jezera sva potem sedela dva. Pogovarjala sva se o tem, kaj je zmaga. Oba sva bila mnenja, da je zmaga to, da je staro mišje telo že tretjič to leto zdržalo tisti kilometer več kot dvajset. In oba sva bila mnenja, da je možnost spraviti v življenje tako imenitno slikanico o Feliksu, tudi zmaga.