Piše Mati Miš

Če tule na tem mestu z vami delim založniške zadrege in težave, pa naj še prosti čas. Po dolgih osmih mesecih je tale Mati Miš prišla do prostih dni. No, če sem odkritosrčna, me je Ata Miš kar ugrabil in rekel: dosti je! Od lanskega avgusta, ko sva v Dolomitih preživela čudovite dneve, ni bilo praznikov, ni bilo prostih koncev tedna, kaj šele dopusta, le dvakrat sem si privoščila tri proste dneve skupaj, da sem malo posmučala. Res malo, ker se fizična kondicija ne pridobi za računalnikom ali na kavču ob korekturah.  Še za sprehode okrog jezera je namreč v zadnjih mesecih zmanjkalo časa in volje.

Pred dobrima dvema tednoma sva tako odšla na pot. Jaz z željo, da nekje poiščem sonce in spim, spim, popolnoma vseeno kje. Ata Miš zagotovo z željo, da me odklopi od vsakdana in mi odpravi sladkorna jutra. Pa me je z našim Vetričem na štirih kolesih malo vozil po Italiji in me preganjal po starih mestih, v povprečju sva prehodila skoraj sedem kilometrov dnevno, on še več. Resnici na ljubo, res sem si privoščila cele štiri dneve ležanja, tudi na plaži, brez čivave, a s korekturami ene najdaljših knjig Jane Austen, 30 avtorskih pol ima njen Mansfield Park. Korekture so kot nalašč zame  – lahko lenariš, si prigovarjaš, da si na dopustu, a si vseeno v službi … No, saj sem v teh dveh tednih prebrala tudi kakšno knjigo v slovenščini, na dopustu si to lahko privoščim, čeprav tudi v takrat berem ‘službene’ knjige, za katere se odločam, ali bi jih izdali ali ne.

Še vedno pa nisem razrešila misterija prostih dni, pa se zelo trudim, da bi ga. Ne vem namreč, ali so prosti dnevi samo tisti, ko nimam popolnoma nič opravka s ‘službo’, ali naj se veselim tudi tistih, ko se potepam, pa mimogrede opravim še kakšen služben opravek. V mojem svetu obstajata dve dopustniški filozofiji. Prva je tista, ki jo zagovarja Ata Miš in pravi: ‘Ali ni fino? Na dopustu sem, posel pa teče, le par telefonov dnevno in prizadevna mladina, pa je opravljeno.’ Jaz se ne morem odvaditi, da za dopust štejem le dneve, ko me ne zmoti čisto nič službenega, ki so dobesedno prosti kakršne koli povezave z založbo. Takih dni tako ali tako praktično ni, tudi v zadnjih dveh tednih ne vem, če bi jih bilo za prste ene roke. Če nič drugega je pozvonil kakšen telefon, priletel SMS ali kakšno elektronsko sporočilo, kar mene nadvse obremeni in spravi v slabo voljo. Ata Miš pa s tem opravi kar mimogrede. četudi je na smučeh na vrhu Marmolade, si na 3000 metrih lepo sname rokavice, odtelefonira ter dobre volje pripelje za menoj. Zagotovo je njegova dopustniška filozofija bolj zdrava in bolj življenjska. Čeprav se sprašujem, če lahko take dneve sploh štejemo med dopust ali pa je to pravzaprav delo – saj sem prepričana, da marsikdo marsikje v svojem rednem delovnem času opravi toliko, kot midva z Atom Mišem v dopustniškem dnevu.

Malce pa sva vseeno odklopila čez prvomajske praznike tavajoč po stranskih cestah južne Toskane – tam, kjer običajno ni videti slovenskih registrskih tablic, ki jih je Toskana polna. Samo še tale festivalski maj dam skozi, pa bo lažje, si prigovarjam. Sedemdeset prireditev v dobrem tednu! Spet ne bo časa postoriti kaj zase, neskončna utrujenost je pa še vedno tu. Ampak saj je to le izgovor za nas ‘talene’ …