Piše Mati Miš

Tistega marčevskega četrtka pred šestnajstimi leti si je takrat enajstletni mali Miš želel odrezati kos sira. In to ne z nožem, z rezalnico, kot je pri marsikateri hiši (le kaj nama je bilo Atu in Materi Miš, se sprašujem od tedaj, da sva kaj takega sploh dovolila!). Kako je zarezalo v mali prstek in ga košček tudi odrezalo raje ne bi. Takoj čisto brisačo okrog in hitro na urgenco v zdravstveni dom. Ata Miš je bil ravno v šoli na govorilnih urah in je imel ugasnjen mobilnik – lahko si mislite, kako pretresen je bil ob vsej tisti krvi v kuhinji, ko se je vrnil. In našel košček prstka, ga dal na led in odnesel s seboj, ko je prihitel v zdravstven dom ter malega Miša odpeljal na ljubljansko urgenco. Kako je bilo, ko so odmaknili s prstka povoj in je začela brizgati kri, Ata Miš pa se je ob tem onesvestil in so zdravniki pustili malega Miša in pohiteli reševat njega, je še ena zgodba. A bistveno je, da so košček prišili nazaj in zdaj, ko je mali Miš že velik mož, se mu le še čisto malo pozna. No, pa to ni vse. Tisti četrtek je bil le dva dneva pred soboto, ko smo skupaj z babico in dedkom odšli na tedensko smučanje čez mejo. Že prejšnje poletje smo v tisti kraj odšli (osebno!) rezervirat in plačat dva manjša apartmaja, kot se je pač takrat počelo. A ni vrag, ko smo tisto soboto prispeli do apartmajske hiše, nam je lastnik povedal, da imamo le en apartma, ker je drugega oddal drugim, da naj bi se že stisnili. Seveda smo zaropotali in potem je stara starša namestil v neko drugo hišo. Nekje tretji dan počitnic, ko sva z očetom šla na popoldansko smuko, pa se je zgodilo še njemu – padel je in si izpahnil ramo. Pa smo ponovili vajo: k zdravniku, opornica, konec smučanja. Z vnukom sta se tako sprehajala eden z levo, drugi z desno roko v povoju. In za konec, zadnji dan, je lastnik apartmaja zahteval še dodatno plačilo. Čeprav smo mu že spomladi plačali za dva apartmaja, je hotel doplačilo za tistega, ki ga je najel za stara starša in šele takrat smo zvedeli, da sploh ni bil njegov. Ker nismo hoteli plačati, nas je nagnal čisto po fašistično z: ‘Raus!’, in smo tekli iz njegove hiše. Kaj vse se nam je zgodilo v tistem tednu, čeprav na srečo nič usodnega, a kaj vse nam je ušpičilo življenje …

Te naše mišje zgodbe se spomnim, kadar se sprašujem, kje je tista meja, ko literatura še prenese vse tisto, kar se dogaja glavnim junakom – bodisi, ko izbiram med knjigami za izdajo, bodisi ko berem ali poslušam mnenja o knjigah. Večkrat je namreč v knjižnih ocenah zaslediti, da je pisatelj natrosil glavnemu junaku čisto preveč težav. Kaj je tisto ‘preveč’? Toliko, kot težav lahko nasiplje življenje? Ali toliko, kot jih bralec lahko prenese? Naj bo bralno doživetje prilagojeno zmožnostim bralca, naj mu raje prizanaša? Ali pač lahko tudi knjiga pripoveduje toliko hudih zgodb kot življenje samo?

Nekoliko krvava švedska knjiga Tu ležim in krvavim, ki smo jo izdali to pomlad, je že takšna. Tudi v njej si glavna junakinja odreže košček prsta kot mali Miš, le da ji ga zdravniki ne uspejo rešiti. Ta čisto prava krvavitev z začetka knjige pa je tudi simbolična. Poškodovan prst je že huda reč, a še hujša je, da najstnica Maja v bistvu odrašča brez mame, saj sta starša ločena in živi pri očetu. Vse, kar se zgrne nadnjo, je za koga, ki knjigo ocenjuje z literarnega vidika, lahko čisto preveč. A to je pač življenje. Maja hrepeni po mamini bližini, ta pa ne samo, da živi v drugem kraju, celo skrivnostno je izginila. V šoli ima Maja težave, sošolci se iz nje norčujejo, tudi ocene so tam nekje pri tleh. Oče se začne dobivati z drugo žensko, na koncu koncev pa se Maji še razkrije zakaj je mama v bolnišnici – skratka, kamorkoli se obrne, jo ne čaka nič lepega, temne strani življenja se ji odstirajo plast za plastjo. Čeprav z vsem bitjem kriči: ‘Tu ležim in krvavim!’, da bi opozorila nase, je mati ne uspe slišati. Kriva ni sama, a raje se odseli in dopusti, da jo hči in mož obsojata, kot da bi zvedela kaj se dogaja z njo. In dopusti, da si Maja dopoveduje, da je tako grda in tako neumna, da jo še mama prezre. Kako mora to boleti najstnico si zelo dobro predstavljam, čeprav so mene starši brcnili iz svojega življenja, ko sem jih imela že petinštirideset. Kot Maja sem se tudi jaz spraševala, kaj sem storila narobe, da nočejo komunicirati z mano – a konec  koncev ugotovila, da krivda ni v meni kot tudi definitivno ni v Maji. Jaz sem se navadila živeti brez staršev, Maji pa se je razpletlo bolje: njena mama je spoznala, da želi hčer vključiti v svoje življenje, težavam navkljub. Čeprav ne povsem srečen, odprt konec ima ta knjiga, ki je vredna, da najstniški in odrasli bralci posežejo po njej. In med branjem se zagotovo nikoli ne vprašajo, ali je pisateljica natresla preveč hudega. Ker berejo o življenju.