Piše Mati Miš

Za konec poletja in začetek jeseni bi tule moral stati zapis o čem lahkotnejšem, kot je uredniško delo. Denimo o prvih meglicah, hladnejših večerih, dežju … pa mi zadnje dni malce dviguje pritisk ego. Ne jogurt. Tisti pisateljski.

Tokrat pustimo naše otroške in mladinske knjige ob strani, tole pisanje z njimi nima opraviti. Čeprav se pri mladinskih romanih utegne dogajati kdaj kaj podobnega, mi naša urednica ne potoži. Prav tako ne pišem o vlogi urednika na splošno, o vsem tistem, s čimer se urednik pri svojem delu srečuje in kar počne, da knjiga zagleda luč dneva. Tokrat se osredotočam zgolj na osrednjo uredniško nalogo: odgovornost za slog in vsebino knjige. Pri vsem tarnanju, kako slovenske založbe vse manj zaposlujemo urednike, kako varčujemo pri uredniškem delu, se založniki srečujemo z drugo platjo. Tisto, ko pisatelji sodelovanja z urednikom ne želijo ali pa ‘uradno’ sicer sodelujejo z njim, a na koncu popustijo svojemu egu. Kakšne izgovore vse smo že doživeli. Da je urednica videti premlada. Pa smo dodelili avtorju drugo, starejšo. No, na tej mu ni ustrezalo kaj drugega, recimo, da je bila svetlolasa. Ali pa pritožbe pisatelja, da urednica ni dala nobenih predlogov, pa mi je uredničina korespondenca dokazala ravno nasprotno. In še marsikaj.

Za tiste neposvečene naj pojasnim malo podrobneje. Način sodelovanja avtorja z urednikom je odvisen od tega, kdaj urednik vstopi v proces nastajanja knjige. Če dobimo v založbo že napisano besedilo in se na tej podlagi odločimo, da bomo knjigo izdali, urednik predlaga popravke. Avtor jih sprejme ali pa tudi ne, če ima za to argumente. Običajno manjše sprejme, tisti, ki zahtevajo več dela, pa večkrat ostanejo neuslišani, saj bi terjali preveč takega dela, pri kakršnem sklepam, da ni tolikšnega pisateljskega užitka. Zanimivo, urednik nam vedno že vnaprej pove, ob kaj se bodo obregnili recenzenti. In običajno ima prav. To je največkrat tisto, česar avtor ni želel popraviti.

Včasih pa se z avtorjem za izdajo knjige dogovorimo, ko še ni napisan niti prvi stavek. Tedaj je dovolj časa, da se avtor z urednikom posvetuje ves čas nastajanja knjige, da tvorno sodelujeta od prvega stavka naprej in da knjigo dodobra izbrusita. Da sodelujeta pri zasnovi zgodbe, prepletanju dogodkov, oblikovanju junakov … A malo morgen, tega filma pri nas praviloma ne boste videli. Kje pa. Ego! Tudi če smo kot založba pripravljeni plačati urednika za ves čas sodelovanja, bo avtor pisal sam, vse dokler ne bo postavil zadnje pike. Vlekel bo do zadnjega, potem bo poslal besedilo uredniku. Običajno, ko se bo že več kot mudilo, ko za popravke ne bo več pravega časa. Vsak avtor ve, koliko sme zamuditi, in več je tistih, ki čas (in založnike) nategujejo, dokler je le možno, kot onih točnih. Hvala točnim, da ne kritiziram kar vseh. Večkrat kot ne bo avtor zavrnil popravke, ki bi terjali več dela, tudi če zgodba stoji na šibkih nogah, če so junaki neživljenjski, če … V tem primeru se zgodi, da založba reče ne, tega pa ne bomo izdali, nismo se dogovorili za takšno knjigo. Ali pa stisnemo zobe in dopustimo, da nam dvigne pritisk. In knjigo izdamo z grenkim priokusom, da nismo naredili vsega, kar bi lahko – prisilili avtorja, da bi upošteval urednika. A kaj, ko je knjiga avtorsko delo, ko dejansko ne moremo vplivati na njen slog in vsebino, če avtor tega noče. Lahko jo samo ne izdamo. In tako se odločimo večkrat, kot bi si želeli.

Če govorim že na splošno, naj omenim še bonton. Ko beremo prevodna dela, vedno na koncu naletimo na zahvale. Med njimi je striktno tudi zahvala uredniku – tuji pisatelji se zavedajo vloge, ki jo ima dober urednik pri njihovi knjigi, vedo, da je knjiga rezultat skupinskega dela, čeprav je na njej napisan kot avtor zgolj pisatelj. Knjige slovenskih avtorjev imajo različna posvetila, zahval uredniku pa praviloma ne najdemo v njih. Sicer se, resnici na ljubo, na tem področju zadeva že nekoliko spreminja. Na predstavitvah knjig se pisatelji vse večkrat zahvalijo založbi, včasih celo uredniku. Se nam je pa že zgodilo, da je pisatelj, celo diplomat po poklicu, na predstavitvi svoje knjige ob koncu dodal: ‘Še nekaj moram povedati.’ In za trenutek obmolknil. Čakali smo in bili prepričani, da bo izrekel kakšno zahvalo, pa je dejal: ‘Za rojstni dan voščim vse najboljše sinu mojega prijatelja.’

To poletje me je z vidika spoštovanja uredniškega dela vznejevoljilo več kot eno besedilo. Pisanje je menda izjemen užitek – a če pisatelj ne misli na bralca in piše le zaradi lastnega užitka, naj delo izda v samozaložbi, je moje mnenje. Založbe za to ne potrebuje. Bralec zasluži najboljše, kar lahko naredimo skupaj, zasluži čim bolj brezhibno besedilo. Ko sem se nedolgo tega eni od naših urednic pridušala, češ, če že mi v založbi naredimo vse, da bi nastala čim boljša knjiga, bi se morali tudi avtorji potruditi in upoštevati urednika, mi je napisala:

‘ Se strinjam, ne vem pa, koliko je to realno. V večini primerov je na delu ego. /…/ Avtorji pozabljajo, da literatura ni življenje, da so junaki v zgodbi vedno v funkciji nečesa  /…/ je pa res, da bi bile stvari lahko vedno boljše, če bi imeli avtorji več racionalne distance do svojih tekstov. In mogoče, če bi imela jaz bolj diktatorski pristop, ampak se bojim, da bi potem pa vsi zbežali. Mislim, da se v Sloveniji ta uredniška kultura šele razvija: v tujini, predvsem na anglofonih področjih, avtor in urednik sodelujeta v dobro teksta, tu pri nas je pa pozicija avtorja podobna sveti kravi.’

In dodala je, da ji je bilo z avtorji naših zadnjih knjig užitek sodelovati.  Pa da je tudi urednik le človek. Včasih v utrujenosti kaj spregleda, včasih se preobremenjuje z malenkostmi in spregleda ‘big picture’, včasih je tudi sam ego in preveč pritiska s svojim okusom, namesto da bi spoštoval avtorjevega. Urednikovanje je v bistvu kot življenje v dvoje: včasih klikne, včasih ne in iščemo optimalne kompromise.

 Vidite, zaradi teh njenih besed (prav je, da pridejo do vas) in zaradi moje nejevolje nad par svetimi kravami, tule ni lahkotnega pisanja o koncu poletja, o prvih meglicah in hladnejših večerih. Pa o deževju, ki je te dni prineslo jesen. Ena morska fotka letošnje avstralske jeseni s krokodiljega Cape Tribulation pa naj le bo za skomine.