Že skoraj sredi vročega poletja smo. Zato danes nič o knjigah. V zadnjih tednih poslušamo in beremo predvsem o prostem času, o dopustih. Pa se sprašujem, ali moramo res za vsako ceno v prostih dneh iskati nenavadne stvari in doživetja, zakaj ne čisto preprostega oddiha?
Kje so meje, da na nas znanci ali malo manj znanci ne lepijo nalepk ali zmerjajo recimo s ‘popotniki s samsoniti’ (ker pravi popotniki so, no, ali resnično samo tisti z nahrbtniki?). Mar ni pomembno le, da vsak najde zase tisto, kar ga sprosti? Res je, tudi jaz rada delim svoja razmišljanja in doživetja z vami, rada kje objavim kakšen potopis ali fotografijo, da še kdo najde ‘moje’ zanimive kotičke, in tudi jaz se vsako leto kar precej potepam. A iščem taka doživetja, ki bodo prinesla sprostitev meni, no, in še Atu Mišu. Pa čeprav bi podobna lahko našli tudi na Tromostovju. S seboj vzamem samsonite, kadar grem na drugo celino, ali pa kar dom s posteljo vred, če ostanem na tej. Pa se zato ne počutim manjvredne in z Atom Mišem tako doživiva veliko zanimivega in lepega. Brez slabe vesti si rečeva popotnika, še večkrat pa potepuha.
Tudi letos sva se odločila združiti prijetno s koristnim in na evropsko konferenco o pismenosti v Madridu odpotovati z avtodomom. Vzela sva si malo več kot tri tedne, ker sva vmes obiskala še nekaj poslovnih partnerjev v Španiji in Franciji ter si privoščila tudi nekaj prostih dni, če nič drugega, na poti sva preživela štiri konce tedna. Prvega v malce odročnejših koncih Provanse, kjer je dišalo po sivki in pogled počival na njeni modrini, drugega v starodavnem Toledu in tretjega v turistično manj obiskanih koncih Španije, predvsem v vinogradniški Rioji in praznični Pamploni. Četrtega spet ob jezeru v Provansi. Povezava z odlično ekipo, ki je pridno delala doma, ni bila tako brezhibna, kot sva pričakovala. Predvsem v Franciji sva imela veliko težav z internetom. Vodafone/Orange ni zagotavljal storitev niti na povprečnem, kaj šele odličnem nivoju.
Kaj torej danes popotnik lahko sploh pričakuje, ko se prestavi v drugo državo, morda na drugo celino? Že ko stopiš na letališče, celo na drugi strani zemeljske oble, te pozdravijo enake blagovne znamke kot v domačih nakupovalnih centrih. Ko se voziš skozi predmestja tujih mest ali se sprehodiš po njih, utripajo enaka imena, verige restavracij ponujajo enako hrano kot doma. Prvi vtis v katerem koli svetovnem urbanem okolju je skorajda enak: hitenje, mednarodne korporacije … V Evropi pa je razlike sploh težje najti, življenje hiti na podoben način. Bomo zato, ker svet postaja velika vas, ostajali doma in iskali samo odmaknjene afriške, azijske, eksotične … kotičke? Nikakor. Na tokratni poti sva se, razen v Madridu, Toledu in Pamploni, sicer ustavljala predvsem v majhnih krajih, na podeželju. Tam je življenje videti malce drugačno kot pri nas, hitreje opazimo v čem je drugačno. Denimo vaški pek zamesi sredi noči in zapre pekarno s slastnimi rogljički in bagetami že pred dvanajsto, ko kruha nima več. In v kakšnem od krajev, kjer naju je vodila pot je bila to edina prodajalna.
Še primer iz Toleda. Tja sva prispela pozno popoldan in se sprehodila po ozkih ulicah, se pozanimala, kaj si je vredno naslednji dan ogledati, in nato sedla za mizo zunaj na ulici. Privoščila sva si kozarček rioje alta. Poulični glasbenik je igral na harmoniko. Lepo nama je bilo. Ata Miš je v dveh dnevih prevozil 1200 km in končno se je lahko sprostil. Razpoloženje je prelil na posnetek na telefonu in ga poslal prijateljem, češ, poglejte, uživava. SMS, ki ga je prejel v odgovor, je bil kot tuš z mrzlo vodo (ki bi v tistem trenutku pravzaprav prijal): “Saj je kot na Tromostovju, pa še pri praznih krožnikih sedita.” Res je, nekdo je igral na harmoniko, kot to počne za tuje turiste možak v slovenski narodni noši na Tromostovju. To nedeljo je na njegov valček na mostu celo plesal prileten par, lepo ju je bilo videti, uživala sta. Kot sva midva tam v Toledu ali pa ta petek na obrežju Ljubljanice pri Romeu, ko so zapeli ‘španski študentje’ v srednjeveški opravi neko špansko pesem. Svet – velika vas. Ni treba v Španijo, dovolj bi bilo na Tromostovje, bi rekel kdo. No, saj se tudi v Toledu nisva dala, pogoltnila sva malo na trše, in ko so na krožnike prišli odlični rakci, je bilo nekolikanj nesramno sporočilo že pozabljeno. Ne vem, morda je pa hotelo biti duhovito, a se ni posrečilo?
Naslednji dan sva v mestu za obzidjem pri več kot 35 stopinjah užila nič koliko umetnin, starodavnih zgradb in sodobnega pouličnega utripa. Ko sva pozno zvečer zaključevala soboto na terasi na robu mesta, z razgledi daleč v daljavo, in kar nisva hotela v avtodom, da bi priznala, da bo lepega dne konec, sva si rekla, da je vredno. Po več kot dvajsetih prehojenih kilometrih in trinajstih urah na nogah nisva bila prav nič utrujena.
Nič eksotičnega ni bilo torej v Toledu, nič nenavadnega, a vendarle postanka vredna bogata zgodovina in umetnost, pritegnil in ponudil odklop od vsakdanjih obveznosti pa naju je tudi živahen utrip turističnega mesta. Vidiš in doživiš toliko, kot si pripravljen. Sama fotografij s potovanj ne objavljam na Facebooku (ker FB-profila niti nimam) – jih pa kdaj objavim tule na blogu v ilustracijo pisanja. Posnameva tudi kakšen selfie, ojoj, sebek, ki ga potem kot fotografijo obesiva na stopnišče. Ob tmurnih dnevih mi nariše nasmešek na obraz, ko me spomni na lepo skupno doživetje.
Na letošnji provansalsko-španski poti sva doživela tudi marsikaj presenetljivega. Sem in tja sem se spraševala, kako neki, da je prav naju počakalo nekaj takšnega, morda celo na meji mističnega. Stvar percepcije, marsikomu bi se ne zdelo nič posebnega.
Ko sva se iz Saulta peljala proti Saint-Saturnin-les-Aptu po stranski, strašno ozki cesti skozi s hrastovjem zaraščeno dolino, kilometre nisva srečala nikogar (na srečo, ker se tudi umakniti ni bilo kam). Mislila sva že, da sva se izgubila, ko sta se pred nama, kot bi se odprla zavesa, prikazala jasa in na njej imeniten, odlično ohranjen grad s parkom. Popotnik, ki se mu je pred časom zgodilo podobno, je raziskal njegovo zgodovino, menda je iz leta 1475 in še vedno naseljen. Tudi na drugi strani je dostop podobno zahteven. Ampak grad iz tega obdobja, sicer manjši, je manj kot kilometer od našega doma – kaj je torej na tem francoskem omembe vrednega, bi kdo dodal?
Ali v Španiji, ko sva v Riojo želela prek gorovja in naletela na drobcen zapis o starodavni nekropoli Cuyacabras v bližnjem gozdu. Pri Quintanar de la Sierri sva se po nekaj kilometrih po makadamski gozdni cesti sprehodila do skal, v katere so nekje okrog desetega stoletja vklesali več kot sto šestdeset grobov. Obkroženi z borovim gozdom so v neskončnem miru in šepetanju vetra čakali tisoč let, odkrili so jih šele pred osmimi desetletji. Za naju globoko doživetje. Pa kaj je to takega, bi rekel kdo, do šempetrske rimske nekropole je dosti bliže.
V prestolnico visoke Rioje, mesto Haro, sva prispela pozno popoldne. Mestece, katerega značilnost so zanimivi zaprti balkoni, verjetno je dež pogost na tem koncu, je posvečeno seveda vinu. Po prehojenih tistih nekaj dnevno obveznih kilometrih sva sedla k mizici na trgu ter opazila, da se v paviljonu v njegovi sredini zbirajo glasbeniki, pihalna godba pravzaprav. Pripravili so kakšno uro dolg koncert glasbe, ki sva ji prisodila izvor na tistih koncih. Medtem se je stemnilo, sem in tja je izpod jasnega neba prikapljal dež, a ne toliko, da bi se veljalo skriti pred njim. Prekrasen večer. Ampak, oh, koliko koncertov na prostem je v Ljubljani, le kaj se gresta, bi lahko prebrala, če bi o temu komu pisala.
O tem, da sva prav poseben dan preživela v madridskem Pradu, ne bom. Že na Dunaju sva si 2006 ogledala razstavo del Francisca Goye in pred dvema letoma razstavo Velasquezovih mojstrovin, tako da sva nekaj tamkajšnjih slik že poznala. Še posebej sva se ustavila v dvorani z deli El Bosca, kot pravijo Španci Hieronymusu Boschu. Ne vem, je bilo naključje, da naju je na poti nazaj prineslo v dvorane starega kamnoloma v Les-Baux-de-Provenceu, kjer so multimedijsko predstavljali prav Boscheve in Breughelove umetnine, opremljene z glasbo Modesta Petroviča Musorgskija, Vivaldija in Led Zeppelina. Mene je povsem sezulo, pa sem precej trdoživa na takšne stvari.
Eno od presenečenj za naju je bila tudi Pamplona. Sicer tja nisva imela namena iti, a pritegnilo naju je njihovo proščenje svetega Fermina, ki ga je tako doživeto opisal Hemingway. Ne, Ata Miš ni šel teč pred biki, že davno ga je menda srečala pamet. Tudi na bikoborbo nisva šla, sva privrženca bolj druge, do bikov prijaznejše politike. Praznovanje v Pamploni pa je daleč več kot tek pred biki, ki vsak dan traja le štiri minute. Le najbolj medijsko privlačen je, grozljivo je, kakšni smo ljudje in kako površni so tisti, ki si pravijo novinarji. Da je tisti julijski teden v Pamploni tudi kaj drugega, da je dosti več, nikogar ne zanima. Riau-riau, kot menda pravijo tipični glasbi in plesu, nič koliko glasbenikov na ulicah, procesije … In večerni ognjemeti, ki sva jih opazovala izpred avtodoma nad mestom, so bili tudi ’tisto’. Pamplona je bila nora, še eno Doživetje z veliko začetnico. A saj imamo tudi v Sloveniji poleti Marijino proščenje, ki je sicer dosti krajše, imamo veselice, mestna žuranja, kjer teče pivo v potokih, le kaj nama je bilo treba v Pamplono, bi nama kdo oponesel.
Zadnji vikend sva preživela v lepem in udobnem kampu ob jezeru sredi Provanse. Trije dnevi brezdelja (torej branja in kartanja pa dolgega plavanja in kakšnega sprehoda) so bili ravno dovolj. Sredi najvišje sezone, z živo mejo obrasla parcela, voda poleg nje, plaža 150 m proč, po ceni 24,90 € na dan za dve osebi in avtodom. Pa primerjajte s kakšnim hrvaškim kampom, tudi do 20 € več bi nama zaračunali pri sosedih. Res je, da je Provansa daleč, a zame je tam neprimerljivo s Hrvaško po udobju, čistoči, vzdušju … Tudi veliko jezero sredi Provanse ali njihove reke, kjer se je moč namočiti, so popolnoma primerljivi s hrvaškim morjem.
Kaj je torej tisto, kar nam ponuja sprostitev, odklop, če hočemo? Ne bom rekla d(elo)opust, ker se je nekaterim od dela danes težko umakniti za več dni, kaj šele tednov. V vseh teh dolgih letih ugotavljam, da nas sprosti tisto, kar si želimo najti, kar hočemo doživeti, čemur se odpremo in se upamo prepustiti. Pri meni je odklop tudi samo hiter sprehod okrog Gradiškega jezera. Vse torej, kar nam naredi uro, dan ali teden takšen, da si rečemo: ‘To daje vrednost življenju.’ Pa če je to romski harmonikar v Toledu, ki igra tako kot tisti na Tromostovju, le da smo daleč od doma in službe lahko bolje razpoloženi kot doma ob vseh vsakdanjih tegobah. Ali nedeljski jutranji tek ob reki okrog tega starodavnega mesta, kot ga je doživel Ata Miš. Če so to Boschevi triptihi v izvirniku ali pa digitalni preobleki, pa dobra kriminalka, prebrana v deževnem popoldnevu v Najeri, morda požirek piva v sobotnem dopoldnevu sredi rajanja belo-rdečih množic v Pamploni, mogoče neskončna sivkina ali sončnična polja ob poti ali pa potop v bistro turkizno vodo jezera Lac de Sainte-Croix v vse prežemajočem miru sredi gorate Provanse. Ni torej pomembnih tistih 5140 prevoženih ali tistih dvesto prehojenih kilometrov, ki sva jih preštela. Le tisto, kar ostane v glavi, velja. Da v mojih pozabljivih letih ne uide iz spomina, pa še kakšna fotografija in sebek na steni.
Mati Miš