Obstajajo različne vrste kriz, vanje zapadamo osebnostno, v odnosih, v krizi se lahko znajde država, pa gospodarstvo … pred leti je bila v krizi glasba, potem knjige, zadnje leto se govori o krizi tiskanih medijev. V ustvarjalni krizi se lahko seveda znajdejo tudi ustvarjalci in na veliko presenečenje sem v sam znašel v precejšnji bralski krizi.
V zadnjem obdobju sem bil v kar nekaj krizah in kar nenavadno je, kako se mora največkrat ena končati, da se morda kakšna druga začne. Precej dolgo časa sem bil recimo v precejšnji ustvarjalni krizi. Imel sem in imam ogromno idej, ki jih vestno zapisujem, beležim, celo nadgrajujem, nikakor pa nisem mogel pisati. Nič. No, razen člankov oziroma mnenj o knjigah. Potem sem ugotovil, da moram očitno neki projekt končati, da se bom lahko lotil novega. Podobno kot je Jim Morrison, pevec The Doors, izjavil, da je enkrat na avtobusu pozabil svoj zvezek s pesmimi, ampak če se mu to ne bi zgodilo, potem ne bi nikoli napisal novih pesmi. Lahko rečem, da so se planeti poravnali in v nekaj dneh sem v zanosu ustvarjalnega nemira in navdiha končal tisto, kar se je vleklo ne le nekaj mesecev, ampak kar let.
In potem se mi je spet začelo odpirati, kot bi se na novo rodil. Kratke zgodbe, daljše zgodbe, nove in nove ideje, nekaj zametkov pravljic in celo poezija. Lahko bi rekel, da sem v zadnjem mesecu gejzir ustvarjalnosti in da je – kot v nekih starih, skoraj pozabljenih časih; dovolj že drobec sanj, misel, preblisk med sprehodom ali zamišljen pogled v daljavo med vožnjo z avtobusom. Pišem, pišem, pišem …
Zame precej nevsakdanje, a sem se zato znašel v bralski krizi. Mogoče je krivo to, da sem v zadnjih dobrih treh letih v povprečju prebral približno eno knjigo na teden in o vsaki knjigi napisal približno stran dolgo mnenje. Mnogi mislijo, da je ustvarjanje knjižnega bloga moja zaposlitev, za nameček še odlično plačana. Ni. Ustvarjanje knjižnega bloga je moj hobi, moja prostočasna dejavnost. Nadgradnja mojega drugega hobija – branja. Ampak to pomeni, da hodim v službo, kjer narava mojega dela ni takšna, da bi po končanem delovnem dnevu lahko šel domov in pozabil na vse. Obveznosti me čakajo doma in poleg vsega sem tudi oče. (Vrstni red ni ravno tak, kot je zapisan.) Oh, in za nameček sem se odločil še za nadaljevanje študija, ki je bilo sedaj s številnimi izpiti in seminarskimi nalogami veliko bolj zahtevno, kot sem mislil, da bo.
Že konec lanskega leta sem bral knjige, v katerih se nisem najbolj našel. Tudi začetek letošnjega leta ni bilo bistveno drugače. Zanimive knjige, odlični prevodi, privlačne teme, a preprosto nisem bil v stanju, da bi lahko zbrano prebral več kot poglavje ali nekaj strani. Seveda lahko vse skupaj pripišem tudi temu, da sem se z branjem nekoliko zasitil in da mi ni bilo več niti v sprostitev, kaj šele v zabavo. Tako zadnje čase vse bolj razmišljam, katero knjigo naj vzamem v roke. Komaj pa čakam, da se mi bo spet »zgodila« knjiga, ki je ne bom mogel kar tako odložiti in me bo vlekla vse do zadnje strani. Na policah, ki jih imam označene kot »knjige za prebrati«, je potencialno kar nekaj takšnih knjig. Vse bolj pa ugotavljam, da sem začel preveč razmišljati o tem, kaj bom prebral, kaj mi morda ne bo všeč in še korak naprej – kako bom napisal članek oz. mnenje o knjigi. Knjigi, ki je sploh še brati nisem začel!!!
In šele sedaj sem začel spoznavati, da se to očitno dogaja tudi mojim otrokom, vsaj dvema res izrednima knjižnima moljema. Ob poplavi zanimivih (novih) knjig in tudi tistih nekoliko starejših, ki jih še niso brali, se včasih zatečejo v zavetje knjig, ki so jih prebrali že več desetkrat. Obiščejo knjižnico in pridejo domov s polnimi vrečami knjig, ki so jih že prebrali. Knjig, ki so se jim že pred letom ali dvema zdele otročje, celo trapaste. Zakaj? Ker so jim všeč, je zelo preprost odgovor, ki ga dobim, preden skomignejo z rameni, zavijejo z očmi, češ, kakšne neumnosti spet sprašuje oči, in se zatopijo nazaj v knjigo. Sam imam morda kar slabo navado, da res redkokatero knjigo preberem dvakrat, mora biti pa res nekaj posebnega, pa še to bom znova v roke vzel najbrž po nekaj letih od prvega branja. Razlog najbrž tiči tudi v tem, da je novih, zanimivih izdaj res veliko.
Nazadnje sem takšno bralsko krizo doživljal pred leti, končala pa se je, ko sem obtičal (berite: obležal) doma s poškodovanim gležnjem in sem težko počel karkoli, bral pa sem brez težav, sledilo pa je skoraj vse slabo in narobe, kar je mogoče. Zato iskreno upam in si želim, da se takratna zgodba ne bo ponovila in da mi čimprej v roke pride kakšna knjiga, ki bo razbila »krizni urok«. Imate kakšen zanimiv predlog?
Matic Slapšak
