Ko se julij prevesi v avgust, se vrnem iz Istre v domače Domžale. Prva dva tedna v avgustu sta v mestu vedno nekaj posebnega, saj takrat zavlada tišina. Takrat dobiš občutek, kako je morda bilo včasih, ko še nismo bili tako naseljeni. Domžalska knjižnica je bogata, vendar je v teh dneh tudi izropana, kar me vsako leto znova razveseli. Ljudje berejo! In berejo veliko. Morda žalosti zgolj to, da smo tudi v branju na dveh polih (kot očitno vse bolj na vseh področjih v sodobni druži – radikalno levo, radikalno desno, sredina pa izumira) – so ljudje, ki berejo veliko in ljudje, ki ne berejo nič. Morda je čas, da tudi mi strastni bralci spoznamo in priznamo, da je prebrati knjigo, dve, tri na leto tudi NEKAJ in je vredno priznanja! Ni prav, da smo elitistični.
V teh dneh berem v viseči mreži na domačem travniku. Včasih je prevroče, vendar večino časa prijetno zapihlja in senco mi dela prijazna češnja. Ko v teh vročih dnevih po mestu iščem senco stavb, se vsakič znova opomnim, da premalo cenimo drevesa, kajti njihova senca je edina prava senca. In tako berem pod milim nebom … Za vikend berem tudi dopoldne, družbo mi dela moj kuža in skodelica dobre kave. Nato pa berem tudi po kosilu, popoldne, zopet v isti družbi. To je čas, ko je večina na dopustu, nekaj nas pa ostaja v mestu. Žalosti, da nekateri nikoli nimajo za dopust. Glede na jesen, ki prihaja z vsemi tegobami, bo takšnih ljudi vse več? Preberem stran za stranjo in razmišljam – kaj nas čaka?
Poletno branje je tisto na plaži, kot sem zadnjič pisala v Istri. Vendar pa ni le tisto. Poletno branje je tudi to v domačem kraju, ko sicer hodiš v službo, vendar je tempo drugačen. Nisi na dopustu, pa po eni strani si. Popoldne je tako vroče, da nisi v najboljši kondiciji za delo. Jutra in večeri pa so čudoviti. Morda si zjutraj želim, da bi imela malce več časa in bi lahko še bolj v miru naredila jutranje rituale, kot je joga, recimo. Poletni večeri … besede mi niso tuje in pero mi teče, toda opisati magijo poletnih večerov, je nemogoče, saj so tako čudoviti. Trajajo … Pihlja topel veter, ki te objame, in luna prijetno sveti nate. Poleg branja v viseči mreži je tudi večerno branje na balkonu, dokler ni ura že krepko čez devet in je pretemno, luči pa ne prižgem, saj je komarjev že tako dovolj. Takrat si raje nalijem kozarec rdečega vina in razmišljam o vsem tistem, kar sem prebrala.
Branje v viseči mreži zahteva lažje branje. Če morda na plaži še preberem kaj težjega, politološkega in filozofskega, pa je branje v viseči mreži rezervirano za romane. Pa to niso novodobni lahki romani ali pa »romani za ženske« (joj, kako ne maram tega termina!). To so klasični romani – Ana Karenina recimo, Nesrečniki, morda še letos uspem prebrati Dickensova Velika pričakovanja, ki me že nekaj let čakajo na polici. Lahkotni, pa vendar težki. Ali pa novodobni romani, kot je Samotnost praštevil. To so zgodbe, ki dajo misliti. Ko prebereš nekaj strani, nato pa zapreš knjigo, zapreš oči in se guncaš v mreži, poslušaš veter, sonce nežno sije med vejami češnje in preprosto uživaš. Drugače je kot na morju. Ker ni dopust. Pa vendar je temp umirjen. In razmišljaš – zakaj je le poleti tako? Moramo sicer res tako hiteti? Mora biti jesen res tako nora? Zima produktivna in meseci pred poletjem čisto preveč hektični? Zakaj tako živimo? Zakaj je le poletje čas, ko se umirimo in vsi tako zelo uživamo? Tako zelo uživamo v tistih stvareh, ki jih ljubimo. Plavanje v morju. Pa dobra hrana. Druženje. Večeri ob vinu na terasi. Malce več spanja. In branje, branje … Se sploh zavedamo, kako močno ljubimo branje? To je »dejavnost«, ki jo počnemo, ko smo najbolj sproščeni. Najbolj umirjeni. Ko smo na dopustu – najbližje samemu sebi in življenju, ki je skladno z naravo. Poletje je čas, ko beremo. Toda poletje je tudi čas, ki nam pokaže, kaj je pomembno, kaj nas pomirja in v čem uživamo. Moramo ceniti vse to. Ceniti tudi branje. In pa predvsem počasi najti način, da ne bo več le poletje to prijetno udobje – temveč bomo umirili naš življenjski tempo, ki nas lahko vodi v izgorelost in uničevanje lastnega planeta. Najti moramo način, da bomo preživeli in hkrati lahko brali (v viseči mreži), pa ne le poleti. Dokler pa ne uspemo: pa cenimo te poletne užitke …
Ajda Vodlan
