Piše Mati Miš

Kar sram me je. V zadnjem času se mi dogaja, da me ljudje, za katere sploh ne bi pomislila, da pokukajo v mišji b(r)log, sprašujejo, zakaj ga ni več. Tale moj molk nikakor ne pomeni da ni bilo o čem pisati, kje pa, marsikaj se je dogajalo. Kriva je izključno Mati Miš. So me vzgajali, naj tisto, kar me veseli pozabim. Da ni lepo, če človek počne nekaj, v čemer uživa. Naj, če že moram, to postorim čisto na koncu, ko ustrežem željam vseh drugih. Jaz pa rada kaj napišem. In ker je bilo drugega dela veliko, je pisanje vedno ostalo za ‘potem’.  Pa ni prav. Naj zato zdaj začnem na lahno, o rajžanju …

Pred dobrim tednom sva se z Atom Mišem vrnila od tam spodaj. Že tretjič sva se potepla pod tistim črno črnim nebom z milijoni zvezd. Pa se ne bi, zagotovo ne letos in zagotovo ne v tem času, ko so pri nas potekale Bralnice pod slamnikom, če me ne bi lani iz največje avstralske neodvisne založbe predlagali v VIP (Visiting International Publishers) program pri Australia Council for the Arts. Slednje je nekakšna javna agencija za umetnost pri avstralskem kulturnem ministrstvu. Presenečena sem bila, ko sem v decembru dobila sporočilo, da sem sprejeta in me sredi maja pričakujejo v Sydneyu. Nakazali so denar za pot in plačali osem dni hotela za dve osebi v središču Sydneyja.

Saj bi presenečena pravzaprav ne smela biti. Doslej smo izdali 66 avstralskih knjig. Ko smo v letu 2004 izdali prvo, so obstajali v slovenščini le 4 prevodi avstralske mladinske književnosti. V naslednjih 11 letih jih je izšlo še 171, pri različnih založbah, v naši smo izdali 40 njihovih otroških in mladinskih knjig. Številke, ki mi jih je prijazno posredovala Pionirska torej kažejo, da smo pravzaprav začeli nekakšen val prevajanja avstralske mladinske literature. Pa si tako mislim, da sva si letošnjo Avstralijo z Atom Mišem čisto prislužila.

O strokovnem delu v Sydneyju bom podrobneje pisala naslednjič, tokrat bolj o tem, kje sva bila, kaj doživela. Seveda sva na kratko obiskala sorodnike v Melbournu, vedela sva, da naju bo teta Minka vesela. V prvih zimskih dneh je bilo mesto ob Yarri hladno, pošteno je zazeblo, še posebej po sončnem in toplem Sydneyu. Ker pa je na severu celine v našem poletju prava turistična sezona, sva jo raziskovat ucvrla v severni Queensland, tja, kamor doslej še nisva uspela stopiti. Cairns in nacionalni parki proti severu so bili najin cilj. Zanimivi tropski kraji. Hodila sva po pragozdovih, soteskah, pod slapovi, obiskala kavno plantažo, videla starodavni krater, spoznavala drugačno, bolj zeleno Avstralijo. Lepo. Čeprav so mi čarobni Kimberly in nacionalni parki Severnega teritorija še vedno tisto naj tam spodaj, kar popotnik ne sme zamuditi.

V Queenslandu, a nekoliko nižje, med iskalci opalov v Lightning Ridgeu, se dogaja tudi naša najnovejša knjiga. Di Morrissey, ki se je podpisala tudi pod  priljubljeno Barro Creek, je v Opalno puščavo umestila tudi  tako imenovano jugoslovansko problematiko. Seveda, njen partner je Hrvat. Knjiga je prava za poletni čas, lepo berljiva, pripoveduje o umetnosti, opalih, predvsem pa o prijateljstvu, ki se splete med ženskami različnih generacij. No, ljubezenska zgodba v njej seveda ne sme manjkati. Predvsem pa knjiga zopet prinaša avstralsko pokrajino in vonj po evkaliptih, zato smo jo opremili z avtentičnimi fotografijami z avstralskih opalnih polj. Tudi tisto na naslovnici je posnel Mladi Miš na prav čaroben božični večer.

Pa še ena zgodba. Ko sva načrtovala potovanje, so me že pred meseci pritegnile plaže kot v oglasih za Casali. V marcu sem malo guglala to področje in rezervirala tri nočitve v eni od skromnih hišic na plaži Thornton v nacionalnem parku Daintree. Zadnja prosta je bila, pa sem pohitela. Dva ležalnika pred njo in dolga peščena plaža brez gneče, kristalno in toplo morje, kot nalašč za počitek, sem si mislila. Navdušena sem to razlagala Atu Mišu, ko se je vrnil tisti dan s terena, pa je samo nekaj godrnjal. Po premisleku sem čez dva dni odpovedala rezervacijo, jeziti boljšo polovico vendarle ne gre. Ko sva se potem vozila po nacionalnem parku mimo tistih hišic sem se odločila, da se ob vrnitvi ustaviva in sprehodiva po nesojeni mi plaži. Načrtovala sem oditi v kafič na kavo in na sprehod po mivki. A glej ga zlomka: ko sva želela parkirati je bilo parkirišče pred lokalom polno policije, ki je na poti tja nisem opazila, saj so mojo pozornost pritegnile hišice na levi, ne plaža na desni strani ceste. Lokal, kjer naj bi spila kavo, je bil za policijskimi trakovi, naokrog polno v živo oranžno oblečenih ljudi, ki so nekaj iskali po jarkih ob cesti. Seveda sva nemudoma odpeljala naprej in v najinem apartmaju v Port Douglasu ob poročilih izvedela, da je prejšnji večer krokodil na tistem mestu odvlekel 46-letno žensko. S prijateljico, ki so ji pozdravili raka, sta si privoščili nekaj dni praznovanja ozdravitve ob pravljični plaži. Po večerji sta se do kolen v vodi sprehajali, ko je ozdravljeno nekaj oplazilo po nogi. V tistem trenutku je prijateljica zavpila, da jo je dobil krokodil in čeprav se je preživela na vse kriplje trudila, ji je krokodil iztrgal prijateljico iz rok. Med iskalno akcijo so nastavili krokodilje pasti in pet dni kasneje našli 4,5 metrskega orjaka ter v njem tisto, kar so dali potem svojcem pokopat.  Grozljivo. Ni in ni mi šlo iz glave.

Povedali so mi, da na teh področjih še pred par desetletji krokodilov ni bilo, na rajskih plažah se je bilo moč kopati. Zdaj so vse plaže severno od Cairnsa opremljene z znaki prepovedi kopanja zaradi slanovodnih krokodilov, ki so se po sprejemu navravovarstvene zakonodaje namnožili in izpodrinili ljudi. Raj z napako. O katerem seveda na spletnih straneh, ki zvabijo obiskovalce v ta konec, nič. Midva sva se v tistem krasnem morju ob koncu Velikega koralnega grebena, toplem 26-28 stopinj vendarle kopala v Trinity Beachu, 20 km severno od Cairnsa, in to med mrežami, kjer je dovoljeno kopanje in nadzorovano s čuvaji. Mreže namreč odvračajo tudi smrtno nevarne škatlaste in druge meduze, ki te vode naseljujejo od oktobra do maja, in jih v začetku junija umaknejo.

Neprijetna zgodba. Kot ni bil prav prijeten občutek, ko sem nekaj dni po vrnitvi, ne samo z ene strani, slišala, da je najina odsotnost kriva za zamujeno priložnost, da bi neka naša knjiga postala uspešnica. Joj, kako sem se zasekirala! Pa se je hitro razjasnilo, da še zdaleč ni bilo tako. Menda se je pripovedovalo, da bi ena od knjig lahko izšla prej in bi ulovili izjemno priložnost, če bi midva ne odšla v Avstralijo. Resnica ni čisto takšna, saj je besedilo potrebovalo kar nekaj popravkov in se termina izida ni dalo natančneje določiti, čeprav smo ga načrtovali junija (no, besedilo še konec junija ni končano).

Avstralsko pustolovščino sva zaključila z dvema dnevoma v Singapurju, da sva prekinila predolgo letalsko potovanje. V tem mestu sva bila prvič in resnično je vredno obiska. Potovanje v celoti je bilo zame nekaj dni predolgo, a bilo je zanimivo, drugačno kot prejšnjikrat. Ata Miš je pretekel sydneyjskih 21 km polmaratona, jaz pa sem v štirih tednih prehodila 200 km. Ni veliko za običajne ljudi, za moj kaliber pa kar nekaj glede na to, da je bil prvi teden bolj sedeč. Vsak večer sva tudi opravila mejle in kar je bilo treba službenega, pa tega ni bilo kaj dosti – Mladi Miš je odlično opravil svoje delo. Mislim, da mu je bilo najljubše tisto, ko je na založniškem kongresu prevzel priznanje za Najzaložnika leta 2016. Biti najboljša založba, čeprav si majhen in si začel iz nič, ni kar tako, izredno smo veseli priznanja, na katerega Ata Miš še pomislil ni, ko sva določala datume vrnitve. Še posebej nam pomeni, ker so podeljevalci knjigotržci. Ga pa jemljemo tudi kot obvezo, da se trudimo še naprej.

Poleg priznanja naju je z Atom Mišem doma tik pred junijskim praznikom čakala tudi predstavitev dveh naših novih romanov, Pokra z ničlami in Pevcev pozabljenih pesmi. Zame je bila nekaj posebnega, saj sem se je lahko udeležila le kot poslušalka. Imenitno sproščeno večerno druženje Bernarde Žarn s Slavkom Preglom in z Jernejem Dirnbekom iz skupine MI2 je pritegnilo res veliko obiskovalcev. Predstavili bi tudi tretjo knjigo, o kateri je govora dva odstavka višje, če bi bila končana. Kljub izkušnjam, da mladinske knjige z resno tematiko konec junija ne dosežejo takšne pozornosti, kot jo ob primernejšem terminu. S to knjigo bi bilo enako in priložnost nikakor ni zamujena. Sploh pa ne zato, ker je del založbe odšel na pot, saj so vsi sodelavci, ki sodelujejo pri izdaji te knjige ostali tu in kot vedno delali s polno paro. Ah, saj ne vem, kaj bi rekla …