V teh časih, ko rastejo cene čisto vsakemu materialu, produktu in storitvi, me je strah za slovensko knjigo. Strah me je, ko berem o ceni papirja, ki se je dvignila med 40 % pa vse do 100 %, odvisno od kakovosti. Strah me je bilo že januarja, ko sem v Delu brala o podražitvi cene papirja in izračun družbe Delo, ki naj bi tako v letu 2022 imela 1,3 milijona evrov višje stroške poslovanja kot prejšnje leto (v to so všteti energenti za tiskanje in materiali). Vsi, ki pišemo, se zavedamo, da honorarji pravzaprav niso visoki in da le redkokdo v naši državi lahko preživi izključno od pisane besede. Si torej zamišljate, kaj se bo zgodilo s ceno honorarjev slovenskih piscev vseh kategorij, tudi novinarjev? Ko govorim o strahu za slovensko knjigo, me je tako najbolj strah, kaj bo s kakovostjo naše tiskane besede, ki je že tako utrpela hud udarec v tej digitalni eri, ko je novinar (pa tudi pisatelj) pravzaprav že vsak s pametnim telefonom.
Odprt globalni trg je v preteklosti prinesel pocenitev tiska. Tiskali smo vse več in več. Če malce pretiravam – vsakdo je lahko izdal knjigo, tudi v samozaložbi, ravno zato, ker cena tiska ni bila tako visoka. Ti časi se sedaj spreminjajo in tisk postaja vse dražji. Mnogi tiskarji pravijo, da v svoji celotni karieri, ki trajajo po desetletje, dve, tri ali celo štiri, še niso bili deležni tako skokovitega porasta cen materialov. Papir pa se ne draži le zaradi ukrajinske krize in logistike, temveč tudi zato, ker je naša potrošnja papirja tako močno narastla, saj postaja vse bolj trendi tisto, kar ni narejeno iz plastike. Priznam, da sem tudi sama zapadla v to trendi logiko dojemanja plastike: papirnate vrečke so mi lepše kot plastične, razjezijo me paketi, ki pridejo na dom, če v njih najdem nepotrebno plastiko, še selotejp uporabljam papirnat. Dejstvo je, da je plastike v naših življenjih preveč. Toda rešitev, da vse preprosto zamenjajmo za papir, pa tudi ni prava. Odgovor je v minimalimzu in manjši potrošnji, v zmanjšanju logistike, ne pa le menjavi materiala.
Založništvo ni enostaven posel, sploh pa ne na manjših trgih, kot je slovenski. Zato vedno znova spoštujem in občudujem slovenske založniške hiše, ki ustvarjajo slovensko tiskano besedo. Ki iz dneva v dan iščejo kompromise med vsemi honorarji, izdatki in prihodki. Naše založniške hiše so preživele vse burne čase od krize 2009 pa do zadnje epidemije. Smo torej lahko optimistični tudi tokrat?
Ali nas je dovolj knjigoljubcev, da se bodo knjige še naprej prodajale? Priznam, da me je najbolj strah za kakovostno slovensko literaturo, ne toliko za »šund«, ki se prodaja na pošti in v Hoferju. Ne verjamem, da je pomembno le branje. Beremo namreč vsi – saj cele dneve preživljamo na pametnih telefonih. Toda, ali beremo kakovostno? Ali beremo novice ali pa kakovostne novinarske prispevke? Ali beremo knjige ali dobre knjige? Seveda je na mestu vprašnje, kdo bo sodnik dobrega branja, kakovostne literature? Danes, ko nihče ne želi prevzemati odgovornosti, verjetno tudi nihče ne želi biti ta sodnik, ki bo v vsakem primeru nepristranski in nekdo ne bo zadovoljen. Toda zdi se, da kakovostno novinarstvo počasi izumira. Bo tudi kakovostno pisateljevanje?
Ko slišim, da mnogokatere založbe že prej niso uporabljale lektorjev, ker se je moralo varčevati, me upravičeno skrbi za kakovost slovenske knjige. Verjamem, da mnogim moja izjava ne bo všeč, toda menim, da je knjig preveč. Pa pogosto pravim, da knjig ni nikoli preveč. Toda dobrih knjig! Izgubljamo pa smo neko razsodnost in kar vsakdo je lahko pisatelj in vsakdo lahko izda knjigo. Izgubili smo samokritičnost, ker smo želeli dvigniti moralo – češ vsi smo zmagovalci in važno je tekmovati, ne zmagati. Preprosto temu ni vedno tako. Prav je, da imamo kriterije. Prav je, da cenimo kakovost. Da jo zahtevamo!
Skrbi me torej, da bo zaradi vse višjih cen življenjskih potrebščin vse manj kupovanja knjig. Ljudje se v težkih časih namreč odpovemo manj pomembnim stvarem – potrebujemo hrano, obleke in energente. Brez knjig lahko preživimo. Toda, ali lahko zares živimo?
Po drugi strani pa me optimisitčno ohranja ravno vera v slovenske založnike, ki so preživeli že vse krizne čase. Med njimi tudi dr. Samo Rugelj, ki se s tiskano besedo ukvarja že četrt stoletja in je v zadnji reviji Bukle pisal ravno o teh težavah ter tudi sam videl rešitev v optimizaciji produkcijskega procesa nastajanja knjig. Želim si, da kakovost ostane naše merilo in da optimizacija ne poseže v to. Pa saj dejansko verjamem v to – ni bil profit tisti, ki je ohranil kakovostno slovensko knjigo, temveč predvsem ljubezen do tiskane slovenske besede, pa to dejansko že od leta 1550 naprej. Slovenska knjiga ima dolgo zgodovino in želim si ter verjamem, da bo tako tudi naprej. Mi pa tudi ne smemo pozabiti: hrana, topla postelja in streha nad glavo so prioritete. Toda ni dovolj preživeti. Pomembno je (tudi) živeti in knjige nam to vedno znova tudi dajejo.
Ajda Vodlan
