1988

preprosto lepo

Pisal se je osmi avgust leta 1988. 8. 8. ’88.

Kot dvanajstletniku se mi je ta igra številk zdela nekaj imenitnega in neponovljivega. Tega je že skoraj trideset let, a tega dne se kljub temu natančno spominjam.

Sploh v teh dneh.

Sedeli smo v taboru ob reki Kolpi. V divjem taboru, ki je bil sestavljen iz vsega štirih šotorov. Postavili smo ga v neposredno bližino reke, seveda z dovoljenjem domačinov.

Pred nami so bili zajtrk, prekrasna reka in obetajoč dan. Tisti dan smo imeli v načrtu veslanje s kanuji in kajaki od kraja Spodnja Bilpa do Radencev ob Kolpi.

To so bila leta.

Kolpa je bila kot obmejna reka med dvema republikama nekdanje države nekakšen skriti biser. Sramežljiva in skrivnostna. Samotna in predvsem prvinska. Množičnega turizma, kot ga poznamo danes, ni bilo. Čolni na reki so bili prej izjema kot pravilo. Šotorov in vrveža v zgornjem delu reke ni bilo. Le narava in življenje. Oba svojstvena in usklajena s svojim utripom. Takšna, kot sta bila stoletja, tisočletja.

Kot mlad ornitolog sem ure in ure preživel v preiskovanju obale in reke. V Spodnji Bilpi sem v tamkajšnji zatrepni steni iskal gnezdo skalne lastovke. Štel sem sive čaplje, ki so sledile toku reke. Sledil sem letu vodomcev, ki so kot drobna reaktivna letala letali tik na vodno gladino. Tudi veličastnega orla belorepca je prineslo mimo. Ko sem ga opazoval, sta za nekaj trenutkov zastal svet in z njim čas.

V reki pod čolni so plavale jate rib. Velikih, hitrih in okretnih rib, ki so hitele kdo ve kam. Ob reki so se širili divji gozdovi, ki so prekrivali strma pobočja. Ta so ponekod prehajala v strme, sapo jemajoče stene.

Zvečer smo v taboru zakurili ogenj. Ob peki koruze se je skupaj s plameni razlegla pesem. Ko so se na nebu prižgale vse zvezde za tisti zvečer, so se nam oči začele zapirati same od sebe. Zehajoči in v pričakovanju naslednjega dne smo odšli proti skromnim ležiščem v šotoru.

Tisti dan pred skoraj tridesetimi leti sem, tik preden me je dosegel spanec, razmišljal o vsem, kar se mi je ta dan zgodilo. O letu ptice, o gibanju rib. O miru, ki ga je vzbujalo šumenje reke. O tihi moči sten, ki so se vzpenjale iz gozdov. O blagodejnem klepetu čričkov okoli šotora.

Svet, sploh svet ob Kolpi, se je zdel prijazen, varen, skoraj idiličen kraj.

In ko je z leti, ki so sledila, svet začel kazati svoj pravi obraz, so bili ravno Kolpa oziroma spomini na dneve ob njej hvaležen pristan, kamor sem velikokrat zatekel.

2015–2018

razočaranje

Leto 2018 se je začelo napovedovati leta 2015.

Takrat so do naših meja prišli begunci, in sicer z namenom, da Slovenijo prečkajo in napredujejo s svojo potjo proti severnejšim državam.

Eden izmed ukrepov, sramotnih ukrepov, je bila postavitev najprej žičnatih in pozneje panelnih ograj na našo južno mejo.

Tudi ob reko Kolpo.

Težko sem dojel in razumel, da se lahko dogaja nekaj takšnega.

Trdnjavo Evropo sem podobno šokiran začenjal spoznavati leta 2004, ko sem v Sobotni prilogi naletel na prve članke Boštjana Videmška. Pisal je o ljudeh, ki so želeli v Evropo prek Sredozemskega morja. O njihovih poteh, izkušnjah, stiskah, krivicah, tragedijah … Težko sem dojemal in sprejemal prebrano. Da tam zunaj obstajajo ljudje, ki želijo živeti življenje, kot ga živim sam, in da so za to pripravljeni tvegati svoja življenja. In da se jih Evropejci krčevito branimo ter tiho podpiramo akcije, namenjene, da jih ustavijo in jim preprečijo prihod v naš vsakdan. Akcije, kot so postavljanje ograj, odkrito nasilje nad njimi, birokratske ovire …

Ob spremljanju problematike in ob gluhosti ter vzvišenosti sveta sem občutil sram. Sram, ki z leti ni pojenjal, ampak bremenil. K sreči mi ga je sčasoma uspelo nekako preusmeriti v ustvarjanje.

Ko se nas je dotaknil begunski val, se je začel rojevati mladinski roman NK Svoboda, ki velja za nekakšen vrhunec večletnega zbiranja misli, nakopičenega odpora, obsojanja in zgražanja nad tovrstnimi nepravičnostmi in odnosom tistih, ki bi lahko pomagali, a tega ne storijo. Knjiga je bila ustvarjena s pomočjo angažiranih in obenem empatičnih ljudi, ki so na terenu podoživljali usodo in zgodbe pregnanih, ter z namenom zakričati, opozoriti ter spodbuditi spremembe. Čeprav prezrta s strani kritiške javnosti in pospremljena z nestrinjanjem nestrpnih, je NK Svoboda našla številne bralce in zaživela med ljudmi. To opažam vsak mesec, ko preverim število izposoj v domačih knjižnicah, oziroma zaznavam na terenu, med nastopi po šolah, ko sem deležen neposrednih in naklonjenih odzivov mladih bralcev, mentorjev in učiteljev.

Odzivi so do nedavnega delovali kot obliž za lastno nemoč in očitajočo si pasivnost.

A v teh dneh se zdi, kot da sem ustvarjal ter pisal zaman.

Da bledi spomin na dni, ko se je svet zdel prijazen kraj.

In da ta spomin s seboj odnaša ravno Kolpa.

Pred dnevi so me namreč prizadele informacije, da v Kolpi, moji Kolpi, umirajo ljudje. Mladi ljudje, ki umirajo ob poskusu prečkanja reke, na poti proti boljšemu življenju. Življenju, kot ga živimo mi.

Umirajo tam, kjer ne bi smeli, na način, kot ne bi smeli.
Ker tako ne bi smel umreti nihče.
Sam in daleč od doma. Zavoljo meja in ograj, ki so jih postavili ljudje brez vesti.
Umreti daleč od ljubih, ki jih razjeda skrb. In stiskajo pesti, da se zgodi.
Umreti sam v temi in v objemu tisočerih tujih rok, ki vlečejo na dno.
Samo zato, ker so se rodili nekje drugje.
Pod nesrečnim koščkom neba.

In mi?

Je kdo sploh zaznal to novico?

In če je tako – zakaj nas ni ranila?

Ob tragediji se ni izvil niti en krik bolečine.
Ali vzplamtela iskra upora.
Pesti so obmirovale.
Glave so ostale sklonjene.
In ograje?
Ograje so obstale.
Nam v posmeh.
Dovoljujoč mračnost in temo.
Sram.
Nemoč.
Nastavljajoč ogledalo.
Nam samim.

2018

sklep

K sreči se imamo vselej možnost odzvati.

Tisti, ki ustvarjamo, morda res ne moremo ustaviti, spremeniti, preprečiti. Lahko pa premaknemo, navdihnemo in opozorimo. Ter (pre)živimo, upajoč, da se do nas povrne odmev tistih, ki se jih poskušamo dotakniti.

Da, k sreči imamo možnost.

Sam sem sklenil, da bom nadaljeval tam, kjer se konča roman NK Svoboda.

Morda v stripovski obliki. Morda v obliki kratke zgodbe, romana, filma, gledališke igre.

Pomembno je, da ne obstanem in da ne sprejmem tistega, kar tako vztrajno polzi pod kožo.

Z namenom otopiti in odtujiti.

Pomembno je, da ne obstanem in da vnovič začutim.

Začutim let ptice, gibanje rib in šumenje reke.

Začutim upanje.

Žiga X. Gombač