Asociacija, ki pride z besedo poletje, je tudi morje, morje pa je tudi branje na plaži. Pa branje v viseči mreži. In popoldansko branje v senci. Predvsem veliko branja in to tistega, za katerega čez leto morda ni bilo časa. Poletje je namreč predvsem čas branja za dušo. Med letom vsi mi, strastni bralci, beremo tudi tisto, »kar moramo« (čeprav v življenju nič ni čisto zares obvezno, le umreti moramo, kar pa bomo tudi, če ne želimo) – zato, da smo na tekočem na svojem strokovnem področju, pa zato, da kaj napišemo o vseh teh novih knjigah, pa morda tudi za študij. Poletje pa je tako pravi čas za branje romanov, lažjih in tudi težjih.

Večino knjig si zapomnim po vsebini, seveda. So pa knjige, ki se jih spomnim predvsem po času, ko sem jih brala. Tako sem pozabila vsebino knjige Désirée – nikoli pa ne bom pozabila tistega vročega poletja, ki sem ga preživela v Parizu, in sem to knjigo tovorila iz kavarne v kavarno ter jo požirala stran za stranjo. Bila sem stara 17 let in sem cel mesec preživela v francoski prestolnici na učenju francoščine. Spomnim se, da sem knjigo vzela s seboj, ker sem jo že dlje časa gledala v očetovi domači knjižnici – bila je dovolj debela, da se mi je zdela primerna (zaradi omejitve prtljage nisem mogla vzeti več knjig s seboj, torej je bilo treba izkoristiti), hkrati pa se mi je zdela vsebinsko primerna (ljubezen, Napoleon, Francija). Nepozabno pariško bivanje je bilo, prežeto s sanjami mladega dekleta, ki se je začelo samostojno podajati v svet. Kasneje je bilo eno celo poletje, ki sem ga posvetila Tolstojevi Vojni in miru. Štiri knjige sem prenašala s seboj celo poletje – brala sem jih na plaži, na viseči mreži, pa potem doma na postelji v najbolj vročih popoldnevih, v prevroči Ljubljani in povsod, kjer sem tisto poletje tudi bila. Veliko vsebine sem pozabila, vedno pa bo ostal z menoj občutek, ko name sije vroče sonce, jaz pa se v glavi podajam v vojno, v tisto mrzlo rusko pokrajino. Kam vse nas lahko popeljejo naše misli! Ko sem bila že na koncu dodiplomskega študija, sem bila sredi poletja na poti z vlakom v Nemčijo, na konferenco o spominih evropskih narodov na drugo svetovno vojno. Brala sem knjigo Angel pozabe Maje Haderlap. Spomnim se vlaka, ki je brzel skozi nemška mesta, moje misli pa so bile namenjene predvsem vprašanju spomina na vojno. Vprašanju za generacije, ki vojne nismo doživele, pa je slednja vtisnjena v naša telesa skozi izkustva naših staršev, starih staršev, je naša kolektivna zavest. Pa spomnim se poletja v Dalmaciji, ko sem ležala na plaži, v mislih pa bila v Mariboru – brala sem namreč Partljičevo Ljudje iz Maribora. Spoznavala sem nenavadne posameznike in se z njimi sprehajala po ulicah štajerske prestolnice. Kako nenavadno je, da lahko v glavi odplavamo in vidimo ljudi, ki jih nismo nikoli zares spoznali, in spoznavamo mesta, ki jih nismo nikoli zares obiskali …

Ko razmišljam in pišem te besede, se nahajam na plaži sredi Istre. Zadnja leta sem preživljala v Dalmaciji, tako da je ta Istra letos zame novost. Istra mi je bila vedno kraj zgolj podaljšanih vikend izletov na morje – pa še to bolj v tistih najbolj norih najstniško študentskih letih, ko je bralne užitke zamenjalo študiranje politoloških knjig na plaži, sprostitev pa namesto branja plesanje dolgo v noč, kartanje in debate ob vinu. Pa sem vedno izjemno uživala, ko me je žgalo vroče sonce, jaz pa sem možgane mučila z idejami Rousseauja, Machiavellija, Foucaulta in drugih velumov naše zgodovine, ki so jih moji profesorji na fakulteti označili za tako pomembne, da jih moram spoznati. Letos pa je postala Istra moj glavni kraj poletnega bivanja. Ko odmisliš pretirani turistični kič večjih istrskih mest, vidiš, da ima Istra prav posebno dušo. Čeprav sem vedno trdila, da je Dalmacija moja in jo pogrešam, pa se počasi zaljubljam v to posebno pokrajino …

In tako na istrski plaži berem knjigo Aktovka, pisateljice Hiromi Kawakami. Nenavaden stil pisanja me povleče na Japonsko. Knjiga ne ponuja neke posebne zgodbe, temveč je poanta predvsem v poteku dogajanja, v razumevanju življenja, v samem bivanju. Zato tudi ta razmislek o (poletnem) bivanju. O krajih, kjer poleti berem. Morda v glavi odplavamo v knjige, toda kraj, kjer smo, daje branju posebno noto. Branje ni le miselni proces. Je tudi izkustvo. Aktovko nesem s seboj v kavarno, ko se sredi Istre dobim s prijateljico iz Ljubljane – ravno ta vikend jo je tudi ona začela brati in en dan prej o njej govorila z drugo prijateljico. Kakšna bralna naključja!

Pogledam po plaži in nekaj posameznikov bere. V katerem svetu so, se vprašam. Kam so odpotovali v mislih? Morda je to največji poletni užitek – ko te greje sonce, hkrati te poboža veter, ti pa v glavi potuješ in potuješ … Branje ni pobeg. Branje je potovanje. Zopet pogledam po plaži – želela bi si, da bi več ljudi zamenjalo telefone za knjige in uživalo v lepih besedah, nežnih, namesto v škandaloznih naslovih novic. Želela bi si, da bi si več ljudi spočilo oči na tradicionalnih črnih črkah na belem papirju, ne pa da jih mučijo barve zaslona. Želela bi si, da bi več ljudi potovalo v mislih. Prepričana sem, da bi bil svet lepši, saj bi bili ljudje srečnejši. Želela bi si tudi, da bi več otrok bralo. Da ne bi zgolj opazovalo sveta, ki obstaja na zaslonih, temveč bi ustvarjali svet v svojih glavah. Tako namreč tudi nastanejo in rastejo ideje … Mi pa potrebujemo nove ideje, saj svet, v katerem smo, ne pozna vseh odgovorov na naše obstoječe dileme.

Branje na plaži pa tudi danes ni le potovanje skozi romane. Še vedno uživam v politološkem čtivu, čeprav sem naziv politologinje že uspešno pridobila. Berem Sobotno prilogo, ki mi nudi hrano za možgane. Tudi v najbolj vročih poletnih dneh obožujem miselne izzive. Navsezadnje še tako močno drži: Mislim, torej sem. In tukaj v Istri, na tej plaži – sem. Obstajam in živim. Ustvarjam. Pa četudi le v glavi.

Ajda Vodlan