Je fizična knjiga tudi v času upora potrošniškemu materializmu najboljše darilo?
Manj je več, je vedela že Coco Chanel, ko je svojim strankam in sledilcem razlagala, da je bolje manj nakita, manj barv in manj okraskov na telesu kot preveč. In da je manj tudi zares več, vse bolj ugotavljamo v današnjih časih, ko se na lastni koži zavedamo, da nam vse več potrošništva in materializma ne prinaša sreče (temveč celo obratno) in da se naš planet utaplja v naših odpadkih ter je zato tudi čas za trajnostne rešitve.
Ko sem na začetku decembra tako razmišljala o vsakoletnih decemberskih nakupih, me je zagrabila kar rahla panika. Pa ne, da moram spet v tisto grozno ljubljansko gnečo v BTC? Da kupim še več stvari, ko pa vem, da jih imamo vsi že preveč? Zato sem se odločila, da materialnih daril ne kupujem več. Kaj so bile moje alternative? In naj povem, da sem razmišljala kar dolgo, ker je potrebno kupiti darila za zelo majhne otročičke pa vse do zlatih upokojencev. In prišla sem do treh rešitev.
Prva so doživetja. Za petletno punčko sem kupila karte za Lutkovno gledališče. Ker sem se navdušila, da imajo predstave za starejše – sem potem kupila karte tudi za odrasle (darilni bon). S prijateljicami sem se dogovorila, da si daril ne kupujemo, ampak se odpravimo na večerje in penino v boljše restavracije ter si tako ustvarimo spomine, ki jih ne bomo nikoli pozabile.
Druga kategorija je hrana. Generacije naših starih staršev in staršev so polne pripovedi o svetem Miklavžu, ki jim je prinesel suho sadje, morda tudi takrat že eksotične pomaranče. Hrana je nato postala tako samoumevna, da se kar nekako ni več štela »vredna za darilo«. V zadnjih letih pa so vse bolj postale popularne lokalne dobrote, tako imenovane gurmanske košarice. In slednje zelo rada podarim ali prejmem – pa naj bo to najboljši pršut, dobra penina ali pa vrhunska čokolada. Morda ni vse lokalno pridelano, pa vendar pri takšnih nakupih res lahko pazimo, da so pridelani čim bolj trajnostno. Trajnostno pa ni le ekološko in bio pridelano, temveč mora vsebovati tudi spoštovanje do človekovega dela in torej cena ni nizka.
Zadnja kategorija pa so knjige. To navsezadnje ni nekaj novega, saj knjige dobivam za darilo že iz otroštva in tudi sama jih kot darilo kupujem že od nekdaj. Da so knjige res najlepše darilo sem navsezadnje pisala za Mišji brlog že lansko leto. Vendar sem letos knjigam kot darilo namenila prav poseben razmislek: ali je morda tudi knjig preveč? Sta neomejeno potrošništvo in materializem zajadrala tudi v svet knjig? Vsak, ki je letos obiskal knjižni sejem (in želim si, da bi bil to vsak Slovenec) se je lahko čudil in z veseljem občudoval, kako veliko je slovenskih knjig. Vem, da kakšnemu bralcu moja misel ne bo všeč: toda menim, da je knjig preveč. Pa ne generalno gledano, toda preveč je »cenenih« knjig – tistih, ki niso lektorirane, ki niso primerno urejene, v samo vsebino pa ne bom posegala kot sodnica, saj verjamem, da se o okusih ne razpravlja. Pa vendar bi moralo obstajati neko merilo, kaj je še spodobno za izdajo in kaj ne. V našem svetu žal mantra, da je vse dovoljeno in sprejemljivo, lahko vodi tudi v negativizem, ker ne dovoljuje le raznolikosti, ki bogati, temveč je vse prevečkrat izgovor za malomarnost pa tudi zanikrnost. Slabe knjige uničujejo bogastvo jezika in škodujejo dobrim knjigam, ker navsezadnje tudi založnike postavljajo na isti trg. In da zaključim moj razmislek: fizična knjiga kot darilo? Vsekakor! Vedno znova – ko podariš knjigo, podariš znanje, podariš možnost ponovnega razmisleka, ponudiš moč čustvovanja in empatije. Vendar ne katerakoli knjiga. Še bolj kot prejšnja leta bom letos še bolj preudarno razmislila, katero knjigo naj podarim. Kajti izbira kakovostnih slovenskih knjig ni majhna in na to smo ponosni. In vprašanje, fizična ali elektronska? Vsekakor fizična knjiga, saj naši možgani delujejo drugače, ko listajo fizično knjigo. In ker so rituali pomembni: ritual pa je branje fizične knjige na kavču, v postelji, kavarni in banji. Po želji!
Lepe praznike vam želim. In ne bom rekla, da vam želim v naslednjem letu dovolj časa za branje, saj je postalo jasno, da je časa za branje dovolj, le prioritete moramo postaviti. In naj torej branje bo prioriteta!
Ajda Vodlan