Knjige so bile od nekdaj moj glavni domišljijski poligon – vse od prvih stripov, s katerimi sem se naučil brat in potem preko Jacka Londona, ki mi je kot prvi z besedo slikal prizore in vse do Julesa Verna, prvega mojstra fantazije, s katerim se srečal že zelo zgodaj v otroštvu. In ker sem pač še del tiste generacije, ki je imela na TV-sprejemniku okrog 8 programov, produkcija pa je bila daleč od današnje, so bile vedno najprej knjige in šele potem vse ostalo.
In da ne bom sedaj zvenel kot nekateri, ki se obnašajo, da takrat (torej »ta daleč nazaj« so bila osemdeseta) nismo imeli sadnih jogurtov, čokolad, morja nismo videli in tudi barvna televizija je bila čudež. Ne, ni bilo tako – imeli smo, sicer (veliko) manj kot danes in zato smo morda vse toliko bolj cenili in bili pogosteje prepuščeni domišljiji. Če smo v tistih časih prebrali kaj zanimivega ali morda res videli na TV-ju, smo to prenesli v našo igro – za bloke, na travnike in v gozdove.
Brkljati takole po spominu sicer ni najbolj hvaležno, ampak spomnim se, da sem Bratovščino Sinjega galeba prej gledal kot bral, ravno obratno je bilo recimo s serijo Moj prijatelj Piki Jakob, morda se boste spomnili tudi serije, ki je bila posneta po knjižni seriji Pet prijateljev Enid Blyton in smo jo v prvi polovici devetdesetih res radi brali. Bile so tudi slovenske klasike in ko zdaj razmišljam, je prav neverjetno, kako je v tistih časih delovala produkcija – Drejček in trije marsovčki, Ko zorijo jagode, Odprava zelenega zmaja, Geniji v kratkih hlačah in še prej seveda kultni Kekci, pa tudi Cvetje v jeseni in še kaj. In takrat so bile bodisi knjige ali serije oz. filmi – občasno se je pojavil kakšen album s samolepilnimi nalepkami, npr. za Ninja želve, Hee-mana ali pa Smrkce. Danes – kot sem pisal že prejšnji mesec – ob knjigi (ali filmu oz. seriji, risanki) dobite vse – knjigo, plišaste igrače, sestavljanke, zvezke, pisala, tisoč in en pripomoček, oblačila, ponavadi tudi pustne kostume in še bi lahko našteval.
Težko bi rekel, da je to slabo, dokler ima želen učinek. Želen učinek tistih, ki to postavijo na trg, je seveda zaslužek. Jaz, kot oče treh hitro rastočih otrok, želim videti drugačen učinek. Ne moti me, če je otrok doma videl risanko in med sprehodom po trgovini ali knjigarni opazi knjigo in si jo zaželi. Vem, da bo knjigo prebral – ne enkrat in jo pozabil v kakšnem kotu, ampak še velikokrat. Izprosi kakšno pobarvanko in včasih barvajo po svoje, včasih v skladu z izvirnikom. Kot oseba, ki veliko bere in sem rad aktivno vpleten v odraščanje otrok, ločim seme od plev. So bili danes pozabljeni Fifi in Cvetličniki v redu? So. Mojster Miha s svojo okolju prijazno retoriko, prijateljstvom in sodelovalnostjo? Seveda. Tudi želvak Franček je imel številna zelo pozitivna sporočila, obenem se je soočal tudi s podobnimi tegobami kot otroci – zaupanje, prijateljstvo, zavračanje, slaba samopodoba, ljubosumje. Nekaj več težav sem imel pri Maši in medvedu, Groznega Gašperja in Umazanega Bertija pa sploh omenjati ne želim.
Vsaj pri risankah in risanih filmih je še kako pomembna tudi sinhronizacija. Tukaj je treba pohvaliti ekipo nacionalne televizije, ki na tem področju opravlja imenitno delo in kot primer naj recimo navedem odlično sinhronizirane risanke, ki so nastale po delih Julie Donaldson in Axela Schefflerja – Bi se gnetli na tej metli?, Zverjasec, Zverjašček, Palčič, in kjer je svoje naredil že odličen prevod Milana oz. Nine Dekleva. Tudi prevodi so nekaj, na kar moramo biti pozorni in kjer so tudi otroci še kako občutljivi – odlično prevedene knjige so pogosto tudi glavni vir prevajalcu v filmu in tudi tukaj se vidi, katerim knjižnim založbam pri nas je mar in katerim ne. In če sem omenil ekipo nacionalne televizije, naj izpostavim še projekt Za 2 groša fantazije, ki je nastajal pod okriljem Radia Študent in kjer je bila med sodelujočimi recimo tudi Anja Štefan in pa zanimiv projekt Animateke, kjer otroci lahko spoznavajo, kako zahtevno, natančno, pa obenem zanimivo in zabavno delo je animacija, sploh tista, kjer je še vedno treba glavnino dela opraviti z lastnimi rokami.
No, nazaj h knjigam. Mogoče eden najboljših spojev knjižnih predlog in potem nadgradnje v film oz. serijo je vsekakor Harry Potter, ne zaostaja niti rahlo pretiran Hobit in morda malce bolj siromašen Gospodar prstanov, Igra prestolov vsaj za mlajše zagotovo ni najbolj primerna, lahko pa omenimo izjemnega Huga Cabreta, ekranizirana dela Johna Greena, Dečka v črtasti pižami in še kaj. Rahlo prirejene, a glede na obseg, tistega pogosto očitnega trganja iz konteksta nimamo. Le želim si lahko, da bi pri nas kdo pogumno ugriznil v jabolko in ne bi gledali le ekranizacije sicer priljubljenih kriminalk, ampak recimo mladim posvečenim serijo Ognjeno pleme Igorja Karlovška ali Zgodbe s konca kamene dobe Sebastijana Preglja, mogoče Anico Dese Muck, ne gre pa spregledati tudi del Suzane Tratnik, Cvetke Sokolov, Nataše Konc Lorenzutti, Žige X Gombača in mnogih drugih, ki jih mladi radi berejo. In ne zato, ker so jim tako rekli učitelji ali starši, ampak ker so njihova dela sodobna in zanimiva.
Nikakor ne želim izpostavljati pomembnosti enega ali drugega medija oz. drugega črtiti. Živimo v 21. stoletju in prej gledam, da bi se morali mediji med seboj prepletati in dopolnjevati. Otrok, ki bo recimo v spremstvu starša, pogledal zanimiv film ali serijo ter nato izvedel, da obstaja tudi knjiga, jo bo šel najbrž prebrat. Ker ga bo zanimalo – ali je v knjigi še kaj več, morda mu igrana verzija ni ponudila vseh odgovorov ali pa je bilo dogajanje prehitro. In po drugi strani si je, sploh v bolj fantazijskem žanru, mnoge stvari težko predstavljati in zakaj ne bi otrok prebrane knjige nadgradil še z ogledom filma ali serije in dobil dodatno dimenzijo dojemanja vsebine. Kot starš torej podpiram – knjigo in film. Skoraj gotovo pa je, da knjiga brez filma lahko, obratno pa mnogo težje.
