Piše Mati Miš
V zadnjih letih v tujini opažamo trend izdajanja čedalje obsežnejših knjig, o čemer so se to poletje razpisali tudi v medijih. Sicer o romanih tule niti ne bom dosti, čeprav sem prepričana, da si takšen trend lahko privoščijo le veliki knjižni trgi z velikim številom bralcev oziroma, bolje rečeno, kupcev. Imam pa pri izbiri prevodnih knjig za mlade ravno obratno težavo – povprečni slovenski mladi bralci raje posegajo po tankih kot pa debelih knjigah. Scrkljali smo jih, čokolino je zakon. In vprašanje je, ali bodo kot odrasli sploh kaj brali, debelih knjig zagotovo ne oziroma zelo redki. Pa tokrat ne bom o bralni pismenosti, ki je v mednarodnih primerjavah vse bolj porazna, ta zasluži svojo obravnavo.
Že leta me pri izbiri prevodnih knjig za slovensko mladino muči problem, ki ga morda drugi niti ne prepoznajo. Morda zato, ker nimajo tako neposrednega stika s trgom, kot ga imam jaz, ki imam našo ‘prodajo’ večino časa blizu sebe, da ne navržem, da se druživa celo v prostem času. Povprečni slovenski mladi bralec namreč knjigo najpogosteje oceni najprej po debelini. Čim tanjša je, večja bo verjetnost, da si jo bo v knjižnici izposodil. Otroških in mladinskih knjig, ki niso slikanice, v Sloveniji praktično nihče ne kupuje. Vsaj ne od založnikov, ki nimajo svojih knjigarn, pa najsi imamo še tako dobre knjige. To je pač naša realnost.
Običajno naši mladi bralci zaostajajo za tistimi v tujini vsaj za leto ali dve, kar se kriterija debeline knjige tiče, pravzaprav za eno stopnjo, karkoli že te stopnje so. V različnih kulturah, različnih deželah so opredelitve različne. Knjige, ki mi jih tujci ponujajo v izdajo in so denimo namenjene starosti 8–10 let, imajo 200, do tudi več kot 250, da ne omenjam 300 strani, tiste za 10–13 let najpogosteje nimajo manj kot 300 strani. Če našim mladim bralcem, starim od 8–10 let, ponudimo knjigo z več kot 200 stranmi, se zaustavi že pri marsikateri knjižničarki, ki pravi: ‘Le kdo bo bral tako debele knjige?’ ali ‘Za naše učence je predebela.’ Ne gre za izgovor v povezavi s ceno, toliko se že poznamo.
Osnovna težava, ki muči urednika pri izbiri knjig, je v tem, da knjige v izvirniku, namenjene starosti 8–10 let, vsebinsko niso primerne za bralce 10–12 let. Dvanajstletniki berejo drugačne vsebine kot osemletniki, socialno so zrelejši in tudi potrebujejo drugačne zgodbe. Tako je resnično težko iskati primerne knjige iz svetovne zakladnice mladinskih knjig. Saj naredim izjemo; pravkar recimo izdajamo odlično knjigo Davida Almonda za starost angleških otrok 8–10 let, pa ima več kot 250 strani. Radovedna sem, kakšen bo odziv slovenskih kupcev in bralcev.
O tem, koliko imajo pri tem bralne navade pedagoških delavcev, ne bom, mi pa izkušnje pravijo, da prav radi berejo ne – razen knjige obrazov. Celo učiteljice slovenščine me negativno presenečajo. Praviloma.
Da so naši otroci razvajeni, kar se branja tiče (uf, jih bom slišala na ta račun), o povprečnih bralcih govorim, ne tistih najboljših, ki že pri osmih letih požirajo vse, kar vidijo natisnjenega, potrjuje raziskava, pri kateri smo sodelovali. V eni od ljubljanskih šol so bili prijazni in naredili raziskovalno nalogo na temo branja. Eno od vprašanj je bilo tudi ‘Kaj pomeni, da je knjiga debela?’. Odgovarjali so učenci vse do 9. razreda, in ravno polovica jih je odgovorila, da je tista meja 150 strani. V tujini knjige do 150 strani namenjajo mlajšim od 10 let, najpogosteje starostni skupini 6- ali 7-letnikov.
Na vprašanje, kaj jim je najbolj pomembno pri izbiri knjig, je 18 odstotkov vprašanih kot najbolj pomemben dejavnik izpostavilo debelino knjige (da je čim tanjša). Dejavnike so ocenjevali z ocenami od 1 (najbolj pomembno) do 5 (najmanj pomembno). 17 odstotkov jih je ta dejavnik ocenilo z oceno 2, torej je kar 35 odstotkom vprašanih debelina knjige zelo pomembna. Če obrnem drugače: na prvo mesto je polovica vprašanih postavila vsebino knjige, na drugo mesto pa skoraj petina vprašanih debelino knjige.
Če je težje dobiti prevodno knjigo pravega obsega, pa slovenski pisatelji očitno poznajo naše mlade bralce. Včasih sem kar malo nejevoljna, ko dobim v branje ‘rokopis’ mladinskega romana ki bi imel 120 do 150 strani, zdi se mi malce podcenjujoče do bralcev, pa se kaj hitro okrcam. Še vedno je bolje, da je zadeva kratka, če pisatelj nima dosti povedati, kot če nabira znake kar tako z besedičenjem. Kratek mladinski roman je torej kot nalašč za slovenske bralce, ga pa nikakor ne moremo ponujati v odkup tujini. Kot so slovenske slikanice velikokrat za tuji trg neprimerne, ker imajo preveč besedila, so mladinski romani zato, ker ga imajo premalo.
Samo površno naj se dotaknem še knjig za odrasle. Ko mi na knjižnih sejmih ali drugje agentje in založniki ponujajo nove knjige v izdajo, mnogi že vedo, da mi nima smisla kazati knjig z več kot 500 stranmi. Moja meja je nekje med 300 in 400 stranmi. Preprosto – stroški prevajanja bi bili previsoki. Prihodki iz tako nizko prodanih naklad namreč ne zmorejo pokriti dobrega prevoda. Pri odločanju o tem, ali bomo dali prevajati poceni prevajalcu ali se bomo raje odločili za boljši prevod, pri nas pretehta želja po kakovosti. Hm, no, pa sem tam, kjer ni muh: tudi jaz se zgledujem po naši mladini in najprej pogledam debelino knjige … Tako je pri nesubvencioniranih knjigah, a žal nam JAK subvencionira le sedem knjig letno. Mi pa smo usmerjeni v produkcijo za mlade, tako si več kot eno ali dve prevodni knjigi za odrasle v subvencioniranju težko privoščimo. Kadar je možno pridobiti prevodno subvencijo v državah izvirnika, pa seveda obseg ni problematičen.
Mi pa spremljanje bralnih navad mladih pri nas nakazuje usodo debelih knjig za odrasle. Produkcijski stroški takih izdaj so na majhnem trgu za majhne naklade tako visoki, da če se bodo prodane količine in s tem naklade še nižale, tudi subvencioniranje ne bo kaj dosti zaleglo, vsaj pri takšnih s tako nizkim zneskom subvencije, kot jo prejema naša založba. Število zagretih bralcev se iz leta v leto zmanjšuje, povečuje pa se delež tistih, ki berejo knjige v izvirniku oziroma v angleškem jeziku. Bojim se, da ne bo dolgo do tedaj, ko obsežnejših prevodnih romanov v slovenščini ne bomo več kaj prida izdajali (razen komercialnih za široke bralske množice, hm, množice nekaj sto bralcev …), saj jih bodo tisti Slovenci, ki bodo takrat sploh še brali, brali v izvirniku ali pa v deželi izvirnika, kjer bodo iskali lepšo prihodnost. Jaz sicer tega ne bom doživela, moji mlajši kolegi pa prav gotovo.