Piše Mati Miš
Tile vzorci, ki jih prinesemo iz otroštva so res prava nadloga. Nadvse rada pišem blog in veliko ljudi mi pravi, kako radi ga berejo, pa delam tako neznosno dolge premore. Vse svoje otroštvo in tri četrt odrasle dobe sem se trudila ubogati in zadovoljiti starše, da se še zdaj, osem let za tem, ko sem rekla ‘Dost mam!’, ne morem znebiti vcepljenega vzorca: najprej naredim vse, kar mi je zoprno in česar ne maram, vse, kar moram storiti za druge, čisto na koncu, če ostane kaj časa, pa počnem tisto, kar me veseli. Recimo pišem blog. Pa do tega prostega časa tako zelo redko pridem, mogoče zato, ker imam tudi takrat podzavestno slabo vest, da se imam fajn. Žuganje v smislu ‘ne smeš mislit nase, najprej moraš mislit na druge’ je bilo očitno preveč učinkovito.
Škodljivost tovrstne vzgoje še vedno čutim, dandanašnji starši in vzgojitelji pa počnejo ravno obratno. Kar je morda še slabše. Pretirano zaščitništvo, za vsako ceno omogočanje, da bi bili naši otroci srečni, kar koli pač že sreča je. Da bi jim zgladili pot v življenje, držimo jih za roke, da si jim ne bi bilo treba zmočiti nog. Včasih pomislim kakšno smolo ima naša generacija – najprej smo si desetletja prizadevali ustreči staršem in biti pridni (beri: ponižni in ubogljivi), preostanek življenja se trudimo ustreči otrokom, da bodo srečni oni. Le zase nam zmanjka časa in volje. Tako daleč gre to, da mladim, da bi jih zaščitili, celo v branje ne želimo dajati knjig, ki so po našem mnenju ‘pretežke’, ‘prehude’, ‘pregrozne’ zanje.
Nedolgo tega mi je na ušesa prišlo, da so v neki osnovni šoli avstralsko knjigo iz naše zbirke Z(o)renja Kate McCaffrey Uničimo jo! dali v bunker, ker menda kvari nežno najstniško dušo. Da mlade usmerja v neprava dejanja, da jih uči nasilja. Knjiga? Kot da bi mladi nasilje, fizično ali psihično spoznavali v samo knjigah. Malo morgen. Že predšolskim damo v roke tablice, pa potem računalnike s krvavimi igrami, streljačinami, da imamo mir pred njimi. In potem je branje ali pogovor o nasilju, o vojni, prezahtevno zanje. Pa so tako ali tako prepričani, da imajo pet življenj. Saj smo smešni.
Prav ta knjiga denimo opozarja na psihično nasilje nad vrstniki, in to ne kakršno koli, pač pa s tehnologijo pogojeno, ki je dandanes žal vse pogostejše. Spletno in mobilno trpinčenje in ustrahovanje ni nekaj, kar se dogaja samo v tujini. Razvpit mariborski primer je nedavno potrdil, da o tem moramo govoriti tudi pri nas, da o tem moramo pisati, da se moramo zamisliti. Pa ne zato, da se bodo ljudje naslajali nad posnetki, to je bil žal najpogostejši odziv Slovence(ljne)v, in ne zato, da se bomo odločali kdo je kriv, tisti, ki greši ali tisti, ki to pokaže. Mediji so zagotovo tu padli na izpitu, na dan je prišla njihova krvoločna, dobičkarska plat, človeškost so preprosto pohodili. Ne, primer je pokazal, kam pelje permisivna vzgoja, kam pelje to, da raje zakopljemo glavo v pesek in damo knjige v bunker, kot da bi mladi spoznali, kakšne so lahko posledice njihovih nepremišljenih dejanj. V knjigi Uničimo jo! je primer zelo zelo podoben mariborskemu – mobilno in spletno trpinčenje pelje mladostnika v samomor. Napisana je po resnični zgodbi. Namesto pa, da bi se trudili tovrstno trpinčenje omejiti, ga torej nekateri želijo pomesti pod preprogo in se pretvarjati, da cesar ni nag. Vsa čast drugačnim, ki jih je tudi nekaj. V tem smislu me je pozitivno presenetila prejšnja informacijska pooblaščenka za varstvo osebnih podatkov, ki se je sama podajala v šole in mladim na primerih kazala kam lahko pripelje nestrpnost, nerazmišljanje, neukrepanje.
Nekaj podobnega zapiranja oči pred resničnostjo občasno doživimo letos pri organiziranju letošnjega festivala Bralnice pod slamnikom. Letošnja tema je vojna, no ne vojna, pravzaprav njena odsotnost, mir – k temu so nas napeljale pomembne obletnice. Nikakor torej vojna sama po sebi, ampak razumevanje in mir, k razmišljanju o teh dveh tematikah želimo letos spodbujati s festivalom, katerega pokrovitelj je Slovenska komisija za UNESCO. Slogan festivala, ki smo si ga sposodili pri Albertu Einsteinu pravi: ‘Mir dosežemo le z razumevanjem.’ Koliko možnosti daje ta slogan za pogovor, za različne aktivnosti, neskončno! Pa večkrat slišimo: ‘Mlade ta tematika ne zanima, se bomo raje pogovarjali o čem drugem.’ Ni mi jasno, kako da mladih to ne zanima, ne pri vseh igricah, ki jim jih dopuščamo igrati. Tudi naša generacija je imela druge svetovne vojne polno glavo, a zgodilo se je, da smo se nekega junijskega dne znašli sredi prave vojne. Kratke, a vseeno. Dovolj, da nas je pretreslo, da smo se zavedli, da se lahko zgodi tudi nam. Da je to vsakdanjost na tem planetu. Če ne omenjam krute vojne v naši bližnji soseščini, ki se je vlekla leta, pa Krima ter Ukrajine, ki tudi nista tako daleč, da bi ju mirne duše prezrli. Koliko otrok po svetu vojno doživlja danes, ta trenutek! Pa se vsi, ki jih vzgajamo, tako težko pripravimo k temu, da bi mladim v Sloveniji dopovedali, da tudi oni niso imuni proti nasilju. Da je prav, da razmišljajo o tem, da se o tem pogovarjajo, da opazujejo svet izven svojih meja. Da jih lahko, bog ne daj, doleti. Spet – lažje je zakopati glavo v pesek in se pretvarjati kako je vse lepo. Malo zapojmo pa malo zaplešimo in bomo srečni.
Cepivo proti takšnemu obnašanju je zelo preprosto. Ob jutrih je treba odpreti Delo in prebrati samo članek Boštjana Videmška. Če to človek počne redno, nima dileme ali je branje, razmišljanje in pogovor o vojni ter o nasilju takšnem in drugačnem, prehudo breme za današnje mlade Slovenčke. Pa bi morala to biti nujnost. Odrasli smo tisti, ki jim moramo to omogočiti in jih pripraviti za življenje. To je naša dolžnost, saj drugače uničujemo njih, našo mladino. Namesto odgovornih ljudi delamo iz njih pomehkužene egoiste.
