O KOMUNICIRANJU

Piše Mati Miš

Pred leti, ko sem imela še kariero in direktorski položaj, sem sodelovala z marketinško agencijo, ki je za mojega delodajalca pripravljala promocijske akcije. Nekega dne me je eden njihovih vodilnih povabil na kosilo, pa niso bili novoletni prazniki, ko so se dogajala takšna povabila. Prav nenavadno se mi je zdelo. Ko sva pojedla, je malce oklevajoče razodel namen srečanja. Želel se je pogovoriti o tem, da jaz tako prijazna v osebni in telefonski komunikaciji, njegovim podrejenim pišem neprijazna e-pisma. V prvem trenutku me je postalo kanček sram, potem pa me je prevzelo iskreno začudenje – kako, od kod takšno mnenje? Tega namreč nikakor nisem želela.

Že takrat sem zgolj namenoma napisala strogo formalno elektronsko pismo, skoraj nikoli pa z namenom neprijaznega. Res pa je, da sem vedno stremela za učinkovitostjo in tudi e-pisma vedno pišem v hitenju, prehitevanju časa. Zato jih ne ocvetličujem. Če nekomu napišem, da mu želim lep dan, to iskreno mislim, a tega ne napišem v vsakem pismu, tudi ne vskomur. Inflacija pač razvrednoti. Nedavno mi je prevajalec, ki ga zelo cenim, napisal, da so se tovrstne želje že spremenile v floskule. Strinjam se z njim in tvegam neprijaznost …. Ko hitim z delom, pošiljam sodelavcem skopa, racionalna elektronska sporočila. Ne razmišljam o prijaznosti. Ne pišem jih zavoljo klepetanja ali kar tako, tovrstna sporočila so pač del delovnega procesa. Včasih jih napišem tudi prek petdeset dnevno, redko pod dvajset.  A vsako pismo zaključim z lepim pozdravom, čeprav s kratico. In tako zares mislim. Spomnim se, kakšen učinek je imelo moje e-pismo tedanjemu šefu, ki ga namenoma nisem zaključila z ‘lp’ in se bala, da tega sploh ne bo opazil. Pa na srečo je in tudi iz tega sklepal  kaj sem mu želela povedati.

Nedavno je moja delovna sporočila neka gospa zopet ocenila kot neprijazna, pa mi je sama v svojih pismih pošiljala dosti hujše besede, celo žaljive. Ne vem – naj začnem uporabljati floskule kar tako, da bodo tisti, ki ne razumejo hitenja pri delu in težnje po učinkovitosti, želje, da delo dvanajstih stisnem v deset ali osem ur, zadovoljni? Ne, ne bom spreminjala načina komuniciranja, le tistih, ki jim moja sporočila ne bodo všeč, se bom izogibala.

Gospa, ki to zagotovo povsem razume in ki mi takšnega komuniciranja verjamem da ne zameri, je človek, ki je največji garač kar sem jih spoznala doslej, vreden izjemnega spoštovanja – varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Ko sva pripravljali njeno knjigo so najina kratka e-pisma hitela sem in tja pozno v noči, petek in svetek.  Ni bilo pritožb nad mojo neprijaznostjo, ni bilo pritožb nad predlogi. In nastala je dobra knjiga. Pravzaprav, če dobro pomislim, se veliki ljudje, ljudje širokega duha in intelekta, ljudje, ki veliko delajo, nad takimi stvarmi ne pritožujejo. Za učinkovitost, za težnjo po kakovosti, so hvaležni.

Elektronska pisma bodo tudi poslej od mene prihajala takšna, kot so bila. Če bom v časovni stiski bodo skopa, učinkovita, neokrancljana. Delovna pač, in tvegala bom, da jih bo kdo, ki ne ve kam bi s svojim časom, imel za neprijazna. Če vam napišem kaj prijaznega, pa to ne bo floskula, tako bom mislila čisto zares. In tudi tisti ‘lp’ na koncu bo čisto ta pravi, le hiteči lep pozdrav.
Lp s severnih daljav torej!