Piše Mati Miš

Ko se je Ata Miš pred dvanajstimi leti odločil knjige ne samo prodajati, ampak tudi izdajati, je želel delati drugače, kot takrat založniki. Ena od drugačnosti je bilo tudi poreklo prevodne literature. Najlažje je bilo (takrat kot zdaj) kupovati pravice za angleške in ameriške knjige, Ata Miš pa je hotel nekaj drugega. Ker takrat knjig avstralskih in novozelandskih avtorjev na slovenskih policah skorajda ni bilo, so bila prva prevodna dela od tam.  Saj so ga nevoščljivi Slovenci obtoževali, da hodi po knjige tako daleč zato, ker so cenejše, pa poznavalci vedo, da to ni čisto nič res. In tudi pri izbiranju avstralskih knjig smo izbirčni. Za nas ni kar vsaka.

Kakor koli, ko je na Gorjuši zadišalo po deželah tam spodaj se je Atu Mišu uresničila življenjska želja: obiskati Avstralijo. Mimogrede, tudi na njegovo srečanje z Abrahamom pred petimi leti sva z Atom že drugič odšla tja dol, obkrožila sva Avstralijo, si njen sever ogledala z avtodomom, obiskala poslovne partnerje in potepanje končala v njenem središču. No, v letu 2003 je tako Mati Miš prihranila ves bančni dopust za december, in že leto poprej sta z Atom kljub materini takratni kar visoki direktorski plači začela trdo varčevati, da sta prihranila za avto srednjega razreda tolarjev, ki sta jih investirala v spomine mišje družine. Mali Miš, takrat gimnazijski tretješolec, je obljubil, da se bo na poti resno učil in v začetku decembra smo za šest tednov odrajžali tja dol. Najprej na Novo Zelandijo, kjer nas je očaral predvsem Južni otok, nato še v Avstralijo, kjer nas je za par dni čakal hotel ‘Teta Minka’ v Melbournu. Sredi puščave, v opalnem Coober Pedyju, smo praznovali zelo nenavaden božič in uživali v vročini na znamenitem sydnejskem silvestrovanju, za konec pa prevozili še peščeni Fraser Island s čarobnimi jezerci. Tako v Novi Zelandiji kot Avstraliji sva z Atom Mišem imela tudi veliko poslovnih obiskov v založbah. Nabrali smo veliko fotografskega gradiva za opremo knjig, predvsem pa sva skušala zaužiti čim več tamkajšnjega duha, ki sva ga potem iskala v avstralskih knjigah, ki jih prevajamo. Večina jih je bilo pri slovenskih bralcih dobro sprejetih, kakšna pa je bila tudi preveč avstralska za slovenski okus. Zanimivo je, da kar nekaj avtorjev, v glavnem tistih, na katere so Avstralci najbolj ponosni (Tim Winton, Christos Tsiolkas, Alex Miller, Sonya Hartnett …) v Sloveniji žanje skrajnosti: nekateri bralci so navdušeni, drugim pa njihove knjige niso prav nič všeč.

Ko smo zdajle v zbirki Srebrne niti izdali Travnati grad mlajše avstralske pisateljice Karen Viggers sem razmišljala prav o tem – kako močan mora biti vonj po Avstraliji, da ga Slovenci zaznajo in sprejmejo. Prvi preveden roman te pisateljice z naslovom Svetilničarjeva žena je odličen roman za bralce, ki želijo berljivo, neklišejsko, sploh pa ne knjigo z oznako ‘komercialna’. Za bralce, ki jim je branje v užitek in hkrati snov za razmišljanje, ne iščejo pa visoko literarnih del. Kdor je to knjigo prebral, jo je pohvalil – a bralce ne najde zlahka. Ker se dogaja na Tasmaniji, ni tipična avstralska zgodba s konji, aborigini in žgočim soncem. V Svetilničarjevi ženi tasmanski vetrovi  vejejo antarktični hlad, junakinja pa je v tretjem življenjskem obdobju in si želi sama izbrati kje bo končala življenje – le njen sin uspe prepoznati to njeno nujo, se upre sorodstvu, ki jo želi stlačiti v dom za ostarele, ter ji ponudi pravico do odločitve. Spoznamo tudi njeno življenjsko zgodbo, avtorica je v njej raziskovala razliko med ljubeznijo in strastjo, skušala je prikazati izbire, pred katerimi se znajde mnogo žensk:  ali pozabiti na sanje in življenje preživeti z nekom, ki je zanesljiv sopotnik, ne pa nesmrtna ljubezen?

Ne morem si kaj, da vam ne bi ponudila nekaj besed razmišljanja glavne junakinje: ‘Človek je lahko kakor albatros ali morski orel. Če si albatros, letiš nizko nad valovi, kjer je manj vetra in je lažje leteti. Le redko tvegaš, da kod pristaneš, saj ti mogoče ne bo uspelo ponovno vzleteti, za ponoven vzlet pa potrebuješ moč. Če pa si morski orel, visoko in imenitno letiš v vetru, od koder lahko vse vidiš in se poženeš navzdol na tisto, kar ti vzbudi zanimanje. Posedaš na skalah in vejah, saj si močan in se z lahkoto spet dvigneš v zrak. Toda morski orli so opazni in drzni in druge ptice jih ne marajo – napadajo te, šinejo z neba in strmoglavljajo nate, da bi te pregnale. To je cena za veličastnost.’

Travnati grad pa je povsem drugačen. Čeprav tudi z ljubezensko zgodbo, pravzaprav dvema, pa pripoveduje o dveh nadvse aktualnih in tudi večnih avstralskih vprašanjih: kako omejiti pretiran razplod kengurujev in o krivdi zavoljo preteklega ravnanja z aborigini. In še po nečem je zelo avstralski: ena glavnih junakinj je narava. Avtorica jo zna izjemno približati bralcu, predstavi mu tudi celo vrsto povsem avstralskih rastlin in živali, ki seveda delajo preglavice pri prevajanju. Če kaj ni, ta roman ni klišejski, je pa knjiga, ki jo priporočam za prostočasno, razvedrilno branje, ki te ne pusti ravnodušnega. Zaradi vsebine. Takoj so me pritegnili kenguruji, veliko novega o njih in o Avstraliji sem izvedela iz te knjige.

Ko sva se od tam spodaj vrnila drugič sem v avtodomarski potopis zapisala: ‘Najino potepanje bi lahko imenovala ‘od sončnega zahoda do sončnega zahoda’. Veliko jih je bilo na najini poti. Prečudovitih. V samotnem Broomu, v prvinskem Kimberlyju, na Velikem koralnem grebenu, v zimskem Sydneyju, v hribovju nad hladnim Melbournom, kjer so vetrovi nosili vonj po Antarktiki in na koncu koncev nad Ulurujem, tistim aboriginskim svetiščem, ki ga ob obisku tam doli človek mora doživeti. O kengurujih tokrat nič. In o brezkončnem, črno črnem južnem nebu posutem z zvezdami, ki mu ga ni para, ki se ga ne naveličaš, tudi ne. Čeprav je prav to tisto, kar bo mišji par v Avstralijo privabilo tretjič.’

Pa nisem čisto prepričana, da si dovolj želim še enkrat v Avstralijo, tistemu pregovoru o ‘tretjič’ navkljub – čeprav me malce žgečka pomlad zahodne Avstralije. A naj ostane v spominih zaenkrat tako kot je. Avstralske knjige pa bodo še prihajale iz mišje založbe. Zagotovo.