Piše Mati MIš

Tale dehteča pozna pomlad je pozabila na barvitost, črno-bela se mi letos kar naprej postavlja na pot. Črno-beli strah Slovencev se je izrazil celo v zaključku resničnostnega šova na televiziji – kako sta bila najboljša plesalca predvidljiva s svojim kostumom! Plesalec ne bi smel poudarjati, da so ga zmerjali z Bosancem, več prinese to, da se ‘šlepaš’ na pokojnega slavnega očeta …

Pa ostanimo pri črno-belem in pustimo plehkost glasovalcev, dvomim, da bo v njihove roke zašla kakšna od obeh knjig. Črno belo in Črna skala Belo mesto sta namreč dva naslova, ki ju izdajamo skorajda v istem mesecu. Čeprav po formatu povsem različni, slikanica in roman obravnavata podobno tematiko – strah pred neznanim, tudi pred pred priseljenci, in pogum, da svet pogledamo v barvah. Črn mačkon je v Žigovi in Damijanovi slikanici prepričal družino, da se je upala zazreti v zlate zvezde, ki predirajo črnino neba, pri Jovanu in Suzani pa je bila ljubezen, ki sta jo spet obudila, tista, ki je zbezala na plan njuno novo življenje. Pa čeprav začenjata na čistem dnu. In se spotikata čez ovire, ki jih priseljencem postavlja na pot vsak dan v tujini na novo. Zanimivo je, da ko govoriš s povprečnimi Avstralci, vsak od njih poudari, da so pravzaprav vsi priseljenci, po drugi strani pa dandanes, to je dve desetletji po Jovanovi in Suzanini zgodbi izvajajo eno najbolj rigoroznih, najbolj nečloveških migracijskih politik.

Brskam po svojih popotnih fotografijah in iščem tisto, ki sem jo pred osmimi leti posnela na obali Črne skale, v melbournskem Black Rocku. Sonce za temnimi oblaki bi bila lahko simbolika pregnanstva, izseljenstva ali kakorkoli že življenju v novi domovini rečemo. Takrat sva z Atom Mišem obiskala njegovega avstralskega bratranca, ki si je tam postavil razkošno domovanje. Bratranec Roman je sicer druga generacija priseljencev, v njem je utelešena njegovim staršem obljubljena boljša prihodnost. Zlahka si predstavljam, kaj počne na tem koncu Patrićeva Suzana. Tudi zato, ker Romanova mati, naša teta Minka, prva generacija priseljencev, vse avstralsko življenje počne prav to kot Suzana – pomaga v gospodinjstvu. S soprogom, našim stricem Janezom, sta v zgodnjih šestdesetih prejšnjega stoletja doživljala podobno izseljensko zgodbo kot sarajevska profesorja. Le da razlog njunega odhoda na povsem drug konec sveta ni bil tako krut, vzrok ni bila vojna, temveč revščina in pomanjkanje perspektiv, obljuba svetlejše prihodnosti, ki je na ‘jugo’ koncu tudi takrat ni bilo. Lani sva ju obiskala po sydneyjskem pisateljskem festivalu, kjer so mi ponudili štiri od petih romanov kandidatov za najprestižnejšo avstralsko literarno nagrado Miles Franklin. Štirje od petih? Katera pa je peta knjiga, ki mi je niso ponudili, me je prav hudo zanimalo. In najdem na spletu informacijo o pisatelju srbskih korenin A. S. Patriću, ki ni in ni našel založnika za svoj prvi roman, ki je potem tako navdušil žirijo. Majhna melbournska založba mi je hitro poslala besedilo in bili smo menda prvi, ki smo kupili pravice za prevod. Zanimivo je tudi to, da utegne imeti bratranec Roman, živeč v Black Rocku, vnuke srbskih korenin …

Človek načrtuje, življenje obrne, se znova izkaže. Jovanova in Suzanina avstralska zgodba ni zavidljiva, trdo življenje imata, a vendarle v miru. Vojna je za njima, čeprav še vedno vsak po svoje prebolevata smrt njunih otrok. Pisatelj se spretno izogne opravičevanju in favoriziranju ene od strani, ko pravi: ‘Jovan ni bil le begunec, bil je odgovoren za vojno. Kot Srb je odgovoren za desetletje mesarjenja in smrti. Konec debate. V nevednosti ne bo nič premaknilo zakoličenega uma, a Jovan si želi, da bi vseeno spregovoril. Da bi pojasnil, da so se iz razlogov, ki so bili vse manj jasni, več ko je umrlo ljudi, med seboj začeli pobijati povsem običajni ljudje povsem običajne vere. Noče razmišljati o tem, kaj so Srbi storili Muslimanom, in ne more razmišljati o tem, kaj so Muslimani storili Srbom. Njegovim prijateljem in družini. Njemu. Suzani.’

To ni roman o vojni, čeprav ta vihra v njegovem ozadju, je roman o novem življenju. Na drugem koncu sveta, a vendarle se tudi tam, v urejeni družbi, manifestira nečloveškost. Jovan ponovno naleti nanjo, ko skorajda ogrozi njegovo prihodnost. Je roman, ki s svojo vsebino potrjuje besede nobelovca Iva Andrića, ki jih preberemo v tej knjigi: ‘Ne bi se smeli bati ljudi. Jaz se jih ne. Bojim se le tistega, kar je v njih nečloveškega.’

Enako sporočilo nosi tudi slikanica Črno belo Žige X. Gombača in Damijana Stepančiča. Le z mnogo manj besedami. In enim mačkonom več.