V prejšnjem zapisu smo poskušali povedati nekaj o ilustraciji. Dotaknili smo se nekaterih tem in odprli nekaj vprašanj. Kaj nam pove ilustracija? Koliko jo je? Kako je povezana z besedilom? In tako naprej in tako nazaj. Pri tem smo se popolnoma izognili razpravljanju o barvah. Tokrat se torej lahko vprašamo Kaj sploh lahko povemo o barvah? In ravno tako kot v prejšnjem zapisu se bomo tudi tokrat na daleč izognili učenim izrazom in težkim teorijam.
Za skoraj vse ilustrirane knjige lahko rečemo, da so barvite. Vsaka pa je barvita na svoj način. Nekatere so svetlejše, druge temnejše, nekatere so pestrih barv, druge bolj ubitih tonov, v nekaterih prevladuje ena barva, v drugih se za pozornost tepejo najrazličnejše barve. Barve so pomembna značilnost knjige. Večinoma jih tudi najprej opazimo, ko prvič odpremo knjigo. Marsikatero od njih bi zlahka prepoznali samo po barvah.
Poglejmo torej nekaj knjig in njihove barve. Krasno zgodbo je ilustriral Igor Šinkovec. Knjiga je zelo umirjenih barv, otroške knjige pa so navadno precej bolj pestrih barv. A tu ne najdemo veliko živih barv, nobenih močnih kontrastov, vse je zamolklo in tiho. Te barve me spominjajo na porumenele stare fotografije. Čisto prav, da barva knjige spominja na album starih fotografij, saj nas Igorjeve ilustracije peljejo skozi zgodbo o minevanju, spominjanju in nostalgiji.
Ana Zavadlav je v knjigi Plašček za Barbaro uporabila hladne barve. Vse je nekako sivkasto, modrikasto, temno in hladno. In kako bi tudi bilo drugače, saj se zgodba dogaja na hladen večer. Prav tako se do ubogega plaščka vsi obnašajo hladno. Najlepše pri barvah te knjige pa je, da na tem hladnem ozadju rdeči plašček zasije v polnosti. Topel značaj, izgubljen v hladnem svetu. Pozornemu bralcu ne bo ušlo, da barva plaščka v besedilu ni nikoli omenjena. Čeprav se besedilo veliko ukvarja z barvami (psička po imenu Bela ima črn kožuh, deček ima lepe modre oči, maček Flori ima končke tačk in gobček temno rjav, sicer pa je peščene barve in je – jasno – precej izbirčen glede barv), nam je barve izgubljenega plaščka pričarala ilustratorka. Kot smo ugotavljali že v prejšnjem zapisu, naloga ilustracije ni, da podvaja besedilo, temveč skupaj z njim pripoveduje zgodbo. In to počne tudi z barvami.
Da ne bi bilo videti, kot da so edine dobre knjige take, ki so umirjenih barv, kar nikakor ni res, je morda čas, da omenimo še kakšno, ki je karseda pisana. Na primer zbirko pesmi za otroke Nogavičke za ptičke, ki jo je prav tako ilustrirala Ana Zavadlav. To knjigo je Ana napolnila z vsemi mogočimi barvami. S tem je ta prelepa zbirka pesmi postala še bolj vesela, kot je že bila.
Za devetimi drevesi, ki jo je ilustrirala Tanja Komadina, je trenutno najpriljubljenejša knjiga za lahko noč pri nas doma. Čeprav ni tako bogato ilustrirana kot druge knjige, ki jih tu obravnavamo, je tudi tu ilustracija odigrala pomembno vlogo. V knjigi prevladujejo barve jesenskega gozda. Čeprav se zgodba v resnici dogaja v vseh letnih časih, je Tanji Komadina vso knjigo uspelo speljati v medsebojno podobnih barvah. S tem ji je dala neko značilno barvno podobo in dodatno enotnost. Prigode Srečka, lisičke, zajca, medveda in drugih bodo za nas vedno jesenskih barv.
Tudi knjiga menja barve. Knjigo O kravi, ki je lajala v luno je ilustriral Peter Škerl. Na začetku je dokaj mračna. A proti koncu zgodbe stvari zasijejo v novi luči. Zgubljena stara krava se znova najde in ugotovi, da starost ni nujno ena sama tema in žalost. Takrat se tudi knjiga napolni z barvami, ki smo jih prej lahko le slutili pod temnimi toni.
Enak trik sem uporabil tudi sam v Skrivnostih mladih levov. Zgodba se začne v savani. A ko pade noč, začnejo levčka pestiti najrazličnejši strahovi. Bolj ko je napet boj s strahovi, bolj je intenzivna barva knjige. Ko je levčkov boj z lastnimi strahovi na vrhuncu, je vse rdeče. Sčasoma pa se zadeve pomirijo in barve se postopoma povrnejo v barvo savane.
Po vsem povedanem se morda zdi, da barve izhajajo iz besedila in da jih je na neki način izbral že pisec. Vsekakor ilustrator izhaja iz besedila. Kako bi lahko bilo drugače? A izbira barv nikakor ni samoumevna. Ilustratorji bi lahko izbrali druge barve. S tem bi vse te knjige postale neke druge knjige, ki bi jih brali drugače. Barve, ki jih ilustrator izbere, močno določijo knjigo in jo nekako zasidrajo. Barve zagotovo niso edini vidik ilustracije, ki vpliva na bralca, a vsekakor je njihov vpliv zelo močan. Zato bi bilo morda smiselno naše začetno vprašanje Kaj lahko povemo o barvah? nekoliko zasukati in se raje vprašati Kaj barve povedo nam?
Mislim, da si večina bralcev težko predstavlja, kolikšen vpliv imajo nanje barve. Večinoma se nanje odzivamo dokaj spontano in velikokrat niti ne opazimo, kako vplivajo na nas. Zato si je smiselno ogledati besedila, ki so ga v različnih izdajah ilustrirali različni avtorji. Najbolj očiten primer v zadnjem času so mogoče Butalci. Butalci Ane Razpotnik Donati so zelo svetlih tonov in polni vseh različnih barv. Škerlovi Butalci pa so ravno nasprotno temačni in z zelo skromnim naborom barv. Anini Butalci so zabavna in nekoliko trapasta zgodba o dobronamernih butljih, Petrovi Butalci pa so trpko opozorilo o veličini človekove neumnosti. Zato se pri nas doma Anini Butalci pogosto valjajo po tleh in so povsod zaznamovani z odtisi majhnih čokoladnih prstov, Petrovi Butalci pa mrko strmijo z očetove police in čakajo, da mladi bralki nekoliko dozorita. Najbrž ne bo dolgo, ko bosta stvari videli v novih barvah.
Ivan Mitrevski